Sv.Lenart.jpg

Misel

Vera mora vstopiti v življenje kot vstopi barva v fresko, da jo popolnoma prepoji.

dr. Franc Šuštar

Lenartovo 2021

Letos mineva 825 let od prve pisne omembe mesta Lenarta (ime je dobil po župnijski cerkvi sv. Lenarta) v Slovenskih goricah v zgodovinskih virih.

Prvotno je bil v lasti Spanheimov, že leta 1196 pa v lasti šentpavelskega samostana v Labotski dolini na Koroškem. Tega leta se v listinah tudi prvič omenja, in to v buli, ki jo je 17. junija 1196 izdal papež Celestin III. za šentpavelskega opata Ulrika in njegove sobrate. 

Gre za doslej najstarejši znani pisni dokument, ni pa izključeno, da bodo raziskovalci odkrili še kaj starejšega.

lenart 0

Vsi dogodki in prireditve v počastitev častitljive obletnice in tradicionalnega Lenartovega so zaradi slabšanja epidemičnih razmer odpadli, razen osrednjega občinskega praznika v petek, 5. novembra, v domu kulture, ter tridnevne duhovne obnove (vodil jo je voditelj nadškofijskega odbora za mlade in škofov tajnik Jure Sojč) in žegnanja na zahvalno nedeljo, 7. novembra, v župnijski cerkvi sv. Lenarta. 

lenart 2Slovesno mašo ob somaševanju župnika Marjana Pučka in tajnika Jureta in blagoslovitev obnovitvenih in vzdrževalnih del ter smreke v trgu (posajena skupaj z tukajšnjo občino ob obletnici prve pisne omembe Lenarta) je opravil nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl. 

lenart 4

Slavja sta se udeležila tudi župan Janez Kramberger s sodelavci in poslanec Franc Breznik. 

lenart 15

Prisluhni sveti maši ob žegnanju, obletnici mesti in blagoslovitvi obnovitvenih del v Lenartu TUKAJ.

 

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Prisluhni pridigi med sveto mašo ob žegnanju v Lenartu TUKAJ.

 

 

Dragi g. župnik, dragi bratje in sestre!

Današnji evangeljski odlomek nam govori o tem, kako je Jezus opazoval ljudi, ki so izročali svoje darove za tempelj. Videl je ženo, ki vrgla drobiš in Jezus takoj opozori učence na vrednost njenega dejanja. Bogu je izročila vse, kar je imela, zase ni pridržala ničesar. Mi to Jezusovo učenje poznamo, kot dar uboge vdove, ki nam postavlja vprašanje vrednotenja našega darovanja.

Danes se veliko govori o »enakih šansah«. Vsi ljudje naj bi imeli enake možnosti, tako pri šolanju in pozneje v družbenem življenju. Po drugi strani pa vsak dan srečujemo »neenakost šans«. V luči evangelija ta logika neenakih šans izgubi svojo ostrino in absolutnost. Kljub različni obdarovanosti in neenakih možnosti je mogoče »vse darovati«. V tem smo pred Bogom vsi enaki. Še več, Jezus se izkaže za privrženca ubogih možnosti.

Dar z ljubeznijo, to je tisto, kar ima vrednost, kajti to je odgovor na DAR LJUBEZNI, ki nam ga Bog vedno znova podarja. Zato sv. Pavel hvalnici ljubezni, 1 Kor 13, tako lepo pravi:« Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron in zveneče cimbale«.

Uboga vdova se je Bogu popolnoma izročila in tako postala vzor človeka, ki se zaveda, da je vse dar, da vse prejemamo od Boga, zato mu tudi nezadržno vrača v zavesti: «Vse si mi dal Gospod, in vse ti vračam!«

Jezus je ubogo vdovo postavil za učiteljico evangeljske, živete vere. Postavil jo je za zavetnico neštetih preprostih in neznanih darovalcev in darovalk, ki v skritosti vsakdanjega življenja izročajo Bogu vse in živijo le iz vere v Božjo dobroto in usmiljenje. Verovati pomeni dati Bogu vse. Kajti Bog je začetek te naše vere, rasti in popolne izročitve. Takšno vero je imel in jo živel vaš župnijski zavetnik, sv. Lenart.

Rodil se je v začetku 5. stoletja. Bil je iz plemiške frankovske družine in vzgajal se je na dvoru kralja Klodvika. Ko je kralj prejel sv. krst, je tudi Lenart bil uveden v vero. Krst je prejel s tako predanostjo, da so ga kmalu posvetili v duhovnika. Odklonil je škofovski sedež, ki mu ga je ponujal kralj Klodvik.

Želel se je umakniti v samoto in živeti, kot puščavnik. Glas o njegovem svetniškem življenju se je hitro razširil, tako so ga začeli ljudje iskati in pri njem iskati pomoči. Še posebej rad dajal čisto praktične nasvete kmetom. Ob njegovi celici je zraslo pravo samostansko naselje in Lenart jih je bil opat.

Imel je tudi sočutno srce do zapornikov. Pri kralju je posredoval za njih in tako so bili mnogi izpuščeni. Pa ne samo to, da jim je pomagal na svobodo, pomagal jim je tudi, da so lahko zaživeli pošteno in dostojno življenje, tako da jim je našel delo ali kos zemlje, katero so lahko obdelovali.

V 15. stoletju je njegovo češčenje prišlo tudi k nam in so ga častili, kot zavetnika v sili, v trenutkih krize in raznih preizkušenj. Tudi današnji čas, je čas krize. Zaznamuje, ga strah ob širjenju koranavirusa in naša nesposobnost za večjo soodgovornost in sodelovanja. Preveč vidimo le sebe, pozabljamo na bližnjega in skupno dobro. Tukaj nam je lahko sv. Lenart ne samo vzor, kako se vesti v takih situacijah, ampak tudi naš priprošnjik. Zato se mu skupaj priporočimo, da bi čim prej premagali to epidemijo, z Božjo pomočjo in našim sodelovanjem.

Danes je tudi zahvalna nedelja: pri vsaki sv. maši se Bogu zahvaljujemo za različne darove, saj sv. Pavel v pismu Korinčanom pravi: «Kaj imaš, česar ne bi prejel?« Zahvalna nedelja želi, da se tega bolj zavestno spomnimo in kako smo odvisni od darov, ki nam jih vsak dan, vsak trenutek, daje Bog v svoji neskončni dobroti.

Človek ni samo bitje iz mesa in kosti, nima samo materialnih potreb za svoje preživetje. Človek je tudi duhovno bitje, ustvarjen po Božji podobi, kot beremo v 1Mz 1, 26.27: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost… Bog je ustvaril človeka po svoji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Prvi človek je zamazal to svojo Božjo podobnost z grehom, zato je prišla smrt nad vsakega človeka.

Toda Bog se nas je usmilil in poslal svojega sina Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil s svojim trpljenjem in svojo smrtjo na križu.

Zahvalna nedelja je zato v prvi vrsti zahvala za vse delo Kristusovega odrešenja, ki se nam daruje v zakramentih in Božji besedi. Zahvalna nedelja je zato tudi prošnja, da bi bili v veri vedno bolj goreči. Na zahvalno nedeljo je naša hvaležnost namenjena tudi vsem s katerimi skupaj živimo in delamo. Vsak od njih je Božji dar.

Nešteto darov vsak dan prejmemo po njih v obliki človeške bližine, spodbud, pomoči, zgleda, materialne podpore… Seveda se moramo Bogu zahvaliti tudi za letošnje poljske pridelke in sadove. Biti hvaležen za vse to, kar dan za dnem prejemamo, pomeni v teh darovih prepoznavati Boga, kot tistega, ki je izvor vsega.

Če živimo v prepričanju, da je Bog dolžan skrbeti za nas, potem mu nismo nič hvaležni, ampak smo kvečjemu jezni nanj, če nam ne da toliko, kot mi pričakujemo. Če živimo v prepričanju, da smo si vse , kar imamo, sami pridelali ali prislužili, potem tudi ne čutimo hvaležnosti. Vendar je eno in drugo prepričanje zmotno.

Vsako naše prizadevanje ne bi imelo uspeha, če v ozadju ne bi bilo Dobrega Boga, ki nas je izbral za svoje sodelavce in nam daje, da smo lahko ustvarjalni in uspešni pri svojem delu. Kdor se čuti obdarjenega, ni samo hvaležen, ampak se trudi, da bo imel sočutno srce za tiste, ki so v materialni ali duhovni stiski.

Letošnja zahvalna nedelja, ki jo obhajamo v času, ko koronavirus ne popušča, obratno, ko dosegamo rekordne številke okuženih, je priložnost, da se zahvalimo tudi vsem Zavodom, Organizacijam in službam, ki si prizadevajo ohranjati zdravje in lajšati bolečine vsem okuženim s covid 19.

Posebna zahvala gre vsem zdravstvenim delavcem, po domovih in bolnišnicah, za vztrajnost in požrtvovalnost in nadčloveške napore. Hvala tudi vsem humanitarnim in Karitasu, ki si prizadevajo lajšati materialno in duhovno stisko.

Hvala tudi tebi g. župnik Marjan za tvojo služenje temu občestvu in vsa prizadevanja, da to občestvo vedno bolj postaja občestvo bratov in sester, kjer vsak na svoj način, vsak po svojih zmožnostih, eni bolj vidno, drugi tiho in neopazno, eni bolj z delom, drugi z molitvijo, eni z materialnimi in finančnimi prispevki, drugi z darovanjem svojega trpljenja v starosti ali bolezni.

Hvala vam, da imate čut za skupnost, ki se imenuje Cerkev in da verujete v njeno prihodnost.

Naj dobri Bog vas obilno blagoslavlja vaša prizadevanja in naj praznovanje nedelje vašega farnega zavetnika sv. Lenarta utrdi zavest pridanosti temu občestvu in spodbudi čut še za večje sodelovanje.

Amen.

lenart 28

Slovesnost se je nadaljevala pred cerkvijo, kjer je zbrane najprej nagovoril župan mag. Janez Kramberger, in je ob posaditvi drevesa povedal: "Ta smreka nas bo povezovala, tako kot smo z roko v roki povezani že stoletja, in to si želimo tudi naprej. Moramo biti povezani, spoštovati različnost, drug drugega poslušati in takrat bomo priča napredku."

lenart 32

Sledil je blagoslov dokončane zunanje ureditve okolice cerkve – tlakovanje in odvodnjavanje na vzhodnem delu cerkve. V tem času je bilo v cerkvi obnovljeno ali posodobljeno elektrifikacija zvonjenja, novo ozvočenje, ureditev kurilnice ter obnova vseh oken na župnišču. Ob 825 letnici omembe Lenarta so tako simbolično posadili drevo - smreko na platoju pred župnijsko cerkvijo, ki jo je v sklopu blagoslova okolice blagoslovil mariborski nadškof. 

"Čestitke ob prazniku občine, ob omembi tako pomembnega trenutka 825. let, in ob župnijskem prazniku vam želim, da bi ga napolnili z veseljem. Čeprav doživljamo to krizo koronavirusa smo dostikrat napolnjeni s strahom, občutkom tesnobe, naveličanosti. Ampak taki prazniki naj v naša srca prinesejo veselje in upanje, kajti kristjani moramo biti ljudje upanja in zaupanja. Na koncu bo zmagalo dobro" je po blagoslovu povedal mariborski nadškof in metropolit msgr. Alojzij Cvikl.

lenart 40

Namen posaditve drevesa v samem centru Lenarta ima simbolni pomen medsebojne in človeške povezanosti z naravo in nas spominjajo na osnovne vrednote, ki v toku časa ostajajo nespremenjene. Projekt zasaditve drevesa je finančno podprlo podjetje Kreativna PiKA d.o.o. iz Lenarta.

lenart 41

FOTO: Jože Potrpin in foto Askari

lenart 53

Vir: https:vaticannews.sl/

Več fotografij si lahko pogeldate TUKAJ.

Piškotke uporabljamo za izboljšanje naše spletne strani. Z uporabo naše spletne strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.

EU Cookie Directive Module Information