Z evangelizatorji ljubezni v Marijini šoli

Pisano množico romarjev, od Koroške, Štajerske in do Goričkega, je drugi vikend v oktobru Kraljica Miru poklicala v Medžugorje. Že romarsko pismo s svetopisemskim citatom»Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1, 38)je napovedovalo, da bo to romanje nekaj drugačnega. Evangelizatorji ljubezni smo se odpravili v Marijino šolo, k Nebeški Materi, ki nas ljubi, uči in vzgaja z vso nežnostjo.

Že na poti proti Medžugorju je naš avtobus postal »potujoča kapelica«. Vsak se je podal na to romanje s svojim namenom, prošnjo, zahvalo, v srcu smo nesli k Mariji vse naše najdražje. Molitev, rožni venec, slavljenje, Marijina sporočila in trenutki tišine so se prepletali in kmalu smo prispeli na cilj. V kraj, kjer se Marija prikazuje že 33 let in nas preko svojih sporočil kliče k molitvi, postu, spreobrnjenju,…Ogromna množica romarjev iz celega sveta je dokaz, da je to kraj čudežev.

Sobotni dan je bil nekaj posebnega, saj je velika večina romarjev sprejela odločitev za post ob kruhu in vodi. Marija nam pravi, da se lahko s postom in molitvijo ustavijo vojne. Med skupnimi obroki so bili še posebno dragoceni trenutki tišine, ki jih je zapolnilo branje pričevanj iz knjige Zmagoslavje srca. Že zjutraj smo se odpravili na Crnico, kjer smo ob premišljevanju rožnega venca in ob molitvi za ozdravljenje od spočetja do danes Jezusu izročali vse svoje rane, spomine, strahove. Še posebej pa sem hvaležna fantom in moškim za pogumno odločitev, da bodo Erni na invalidskem vozički omogočili, da prvič v življenju vidi Marijin kip na vrhu in ji tam preda vse svoje prošnje. V skupnosti Cenacolo pa nam je mlad fant Igor povedal, kako je spoznal Jezusa, prave prijatelje in moč molitve.

Naslednji dan smo ob vzponu na Križevac premišljevali postaje križevega pota, vsaka od teh 15 osebnih življenjskih zgodb je v naših srcih pustila globok vtis. Na vrhu smo pri križu Jezusu izročili vso težo, vse težave in skrbi. Na bližnji jasi pa smo se povezali in se združili v goreči molitvi. Popoldan smo se odpravili v naravo v vrt sv. Frančiška, kjer smo z visoko dvignjenimi rokami in glasnim petjem dali slavo Gospodu. Molitev nad posamezniki je bila zelo močna in Sv. Duh je mnogim podelil svoje darove.

Na dan odhoda smo se po sveti maši, ki jo je g. župnik Damjan daroval v kapeli prikazovanja, odpravili še na obisk k Nancy in Patricku. Njeno pričevanje o življenju po Marijinih sporočilih in izredno spoštovanje duhovnikov nobenega od nas ni pustilo ravnodušnega. Šele tam se zaveš, kdo v resnici je duhovnik, le on lahko med dvema prstoma drži živega Jezusa, ki nas ljubi in nam odpušča. In vsak izmed nas je odgovoren za duhovnike, za njihovo svetost. Za pastirje je potrebno moliti, tudi to nam naroča Marija v svojih sporočilih.

Duhovne vaje so se približale koncu in čakala nas je pot proti domu. Vsa pričevanja romarjev potrjujejo, da je Bog resnično velik, da ozdravlja na duši in na telesu ter nas kliče naj gremo pogumno za Njim. Pomembno je, da ob koncu duhovnih vaj vsak naredi trdne sklepe, kaj bo spremenil v svojem življenju: vključitev v molitveno skupino, post ob kruhu in vodi, molitev rožnega venca, redna spoved,…

Hvala Jezusu in Mariji za vse prejeti milosti. Bilo je čudovito in nepozabno!

Posebna zahvala g. Damjanu za globoko duhovno vodstvo in vsem, ki ste priskočili na pomoč.

Več fotografij si lahko ogledate v GALERIJI.

Zapisala Milena Grabušnik.

Fotografije Franc Lasbaher.

Še nekaj vtisov.

ROMANJE v MEDŽUGORJE, 10. – 13. oktober 2014

Začutila sem glas, ki me je vabil k naši materi Mariji v Medžugorje. Pismo, ki sem ga dobila, me je zelo nagovorilo. Romanje v Medžugorje, to so naše duhovne vaje in izberi si namen, zakaj romaš.

Odločila sem se, da vzamem sabo vse naše probleme in vse naše sorodnike, znance, prijatelje, …. Predstavljala sem si sebe kot podobo ptujskogorske matere Marije, ki ima pod plaščem vse ljudi različnih stanov.

Ko sem se opravljala od doma, me je stalno spremljala čudovita pesem »Pridi Jezus, objemi me, sliši mojo prošnjo, usliši me! ….«

Že v petek zvečer, pred čaščenjem križa, me je mati Marija nagovorila »EVO TI MAJKE!« Spomnila sem se, da te premalo častim, mati Marija, da se premalo obračam k tebi, kar lahko povežem s svojo biološko materjo, kjer sem se kot otrok čutila izdano že v otroštvu in sem zgubila zaupanje vate. Nikoli nisem bila zadosti dobra, nikoli nisem nič dobro naredila, …. nisi mi zaupala, česarkoli sem se lotila. Bolela me je razlika, ki si jo delala med mano in sestro. Tudi danes, ko imam svoje otroke, mi delaš enako razliko med mojima otrokoma. Vendar ti odpuščam, molim za tebe, da bi sprevidela to zmoto.

Zdaj vem, mati blažena devica Marija, da me vabiš k sebi, da mi želiš pomagati, da ti moram slediti z molitvijo in žrtvijo, se ti zaupati, …. saj ti si naša bližnjica k Bogu.

V soboto smo obiskali hrib prikazovanj Crnico, kjer je bilo zelo milostno in duhovno bogato. Na vrhu Crnice, pri Marijinem kipu sem opravila tudi spoved in predala Jezusu vse svoje stiske, skrbi, … Prav tako smo se v soboto odpovedali hrani in imeli post ob kruhu in vodi, kar nam je pomagalo k duhovni rasti, kjer smo spoznali, kako smo dostikrat odvisni od hrane in ne vidimo, da človek ne živi samo od hrane, da rabimo tudi duhovno hrano in to še posebej v današnjem času, ko nas hudič preiskuša na vsakem koraku.

Imeli smo tudi zelo pogumne mlade fante, ki so našo romarko z invalidskim vozičkom prinesli na vrh hriba in tudi dol. Presrečna je pričevala, da se tako lepo že dolgo ni počutila. Hvala Bogu za tako pogumne in dobre fante in može.

V nedeljo smo se odpravili na višji hrib Križevac, kjer smo imeli križev pot sestavljen iz naših življenj, izkušenj, pričevanj, … Bilo je zelo ganljivo in lepo. Na vrhu smo si vsi zapeli, se objeli in povedali drug drugemu »Jezus te ljubi, Jezus te ljubi, …«.

Po kosilu smo se odpravili v Frančiškov vrt, kjer je bil vrhunec našega romanja, kjer smo peli, molili v jezikih, klicali Sv. Duha, …. Mene je kar hotelo dvigniti v nebo. Vsi smo bili zelo dobre volje, zadovoljni, v svojem srcu smo čutili mir in nepopisno veselje, kot da smo že v nebesih. To veselje bi želela vsem podelit, kako nas neizmerno ljubi Jezus; kot pravi pesem PRIČEVAL LJUBEZEN BOM, »Kakor dolgo bom živel, pričeval ljubezen bom, priča zanjo bom v tišini, ko beseda ni dovolj. Z vsakim dihom, ki ga imam, hvalo bom Gospodu dal.«

V nedeljo zvečer se nas je nekaj žensk odpravilo h kipu Vstalega Kristusa. Tam bi naj iz Kristusovega desnega kolena kapljal človeški pot. Vsi so čakali v vrsti, da pobrišejo te kaplje. Čakale smo tudi me, v tišini, … ko naenkrat zaslišim Gospodove besede, »Samo da se dotaknem njegove obleke bom ozdravela.« To sem si razložila, a samo da se dotaknem njegovega kolena, bom ozdravela. Potem sem rekla Jezusu, daj da bom verjela, da bom videla, da nekaj teče iz tvojega kolena. In res, ko sem prišla na vrsto, je ravno pred mano pritekla kapljica potu. Zbrisala sem jo in se z njo pokrižala. »Aleluja, res velik si Bog!«

Zadnji dan, pred odhodom domov, smo še imeli mašo v »KAPELI KAJANJA«, to sem zvedela, ko sem opazila listek s tem napisom v moji klopi, kjer sem sedela. Kapela kesanja, odpuščanja, …. V življenju moramo dostikrat odpuščat, tudi ko vemo da imamo prav, … čeprav je zelo težko, ampak če smo z Jezusom in Marijo povezani, smo njima predali svoje srce, gre to dosti lažje.

Za zaključek bi podala le to:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.« To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« (Mr 12, 38-40)

Zahvala gre vsej ekipi, ki je organizirala romanje, posebej pa še g. župniku Damjanu, za njegovo duhovno vodstvo. Bogu hvala vsem, Bog vam vsem naj obilo povrne.

                                                                                                                                       Tea Rojs-Dominko

Polna vtisov pišem to pričevanje s čudovitega romanja oziroma duhovnih vaj v Medžugorju - kraju upanja in miru.

To so bili štirje milostni dnevi, polni miru, veselja, sreče, smeha, pa tudi solz.

Mene se je zopet zelo dotaknil križev pot na Križevac. Sestavili so ga romarji, vsaka postaja je bila življenska zgodba nekoga in vsi smo se našli v kateri izmed postaj.

Tudi sama sem bila povabljena, da bi napisala svoj križev pot v kateri izmed postaj, pa, žal, nisem zmogla. Sedaj lahko na kratko povem, da smo imeli vse: zdravje, denar, materialne dobrine; le ljubezni, medsebojnega spoštovanja, in tudi časa za Boga je bilo premalo. Tako se je po tridesetih letih v nekem trenutku sesulo prav vse, uničena je bila ljubezen, razpadel je zakon, razdrl dom, izpuhtel denar.

Ostala je samo vera, upanje in ljubezen Boga, ki mi v samoti venomer šepeta:"Jaz sem tvoj pastir, nič ti ne manjka . . ."

Na koncu se naj zahvalim vsem, ki so romanje pripravili, se trudili in prispevali z molitvijo, petjem, igranjem, branjem in nas bogatili. Posebna zahvala mladim - bili ste enkratni. Hvala g. Damjanu za vse molitve za ozdravljenje, molitev nad posamezniki, pa tudi spovedi.

Vedno se je nekaj dogajalo, vse je bilo zelo duhovno bogato. Bogu hvala za vsa prejeta globoka doživetja! 

Marija Kraljica miru – prosi za nas!

                                                                                                                                       Anica Špindler