Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho,... 

V postnem času se bodo pričela dela na naši strehi. 

V postu je običajno tudi, da zberem kak dar za dober namen.

Letos Vas povabim, da zbiramo dar za obnovo naše strehe.

Geslo za postno akcijo sem našel v Matejevem evangeliju v stavku: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reči le besedo in ozdravljena bo moja duša…« S postno potjo, pripravljamo sebe, da bi bili vredni, da bi Gospod prišel pod našo streho.

Prav tako naša župnijska streha, varuje kulturno in versko dediščino naših prednikov.

Vsak teden bomo v župnijskem listu spoznali katerega od svetnikov iz naših oltarjev, da se tako še bolj zavedamo o duhovni vrednosti, ki jo varuje naša streha.

Priprava na obnovo župnijske strehe – 1. del

Pogled na nastanek stranskih oltarjev je opisala dr. Tina Košorok v prispevku: »Janez Ernest II. grof Herberstein in naročila opreme za župnijsko cerkev sv. Lenarta v Slovenskih goricah«, ki ga je objavila v Acta historiae artis Slovenica, številka 20/1, leta 2020. V župnijskem listu je besedilo iz strani 107-109.

Arhivski dokumenti v ptujskem arhivu razkrivajo obilico novih podatkov o naročilih za cerkev sv. Lenarta, ki Vrišerjeve atribucije in datacije dopolnjujejo in delno korigirajo, obenem pa pričajo o finančnih vidikih župnijskih naročil in vlogi zakoncev Herberstein kot naročnikov cerkvene opreme. Lenarška župnija je bila pod odvetništvom Herbersteinov in patronatom admontskih benediktincev, ki so imeli izpostavo v bližnji Jarenini.30 Župnijske računske knjige, ki so se ohranile od leta 1752, je do leta 1769 vodil cerkveni ključar Janez Jurij Pinterič, od leta 1770 pa Franc Rudolf, odobrila oziroma podpisala in pečatila pa sta jih vsako leto upravitelj gospostva Hrastovec (sprva je bil to Jožef Joahim Strenner, v sedemdesetih letih pa Franc Pichler) in upravitelj posestva v Jarenini kot pooblaščenec admontskega samostana. Iz njih je razvidno, da je Pinterič med izdatki beležil prihranke in izdatke za izdelavo stranskih oltarjev. Leta 1763 je tako za ta namen umaknil na stran dobrih 55 goldinarjev,32 leta 1764 nadaljnjih 122 goldinarjev in 45 krajcarjev, 33 leto kasneje 115 gol-dinarjev in 15 krajcarjev,34 leta 1766 pa 118 goldinarjev in 42 krajcarjev.35 V računski knjigi iz leta 1667 je Pinterič zabeležil dva obroka v skupni vrednosti 206 goldinarjev za pozlatarja, pri čemer je 22 goldinarjev pokril s poravnano zadolžnico, naloženo pri usnjarju Urbanu Striblu, in pa celoten izdatek za kiparska dela na stranskih oltarjih in plačilo oltarnih slik. Od skupnih 420 goldinarjev je šlo za oltarja in slike iz župnijskega proračuna 356 goldinarjev in 42 krajcarjev, 63 goldinarjev in 18 krajcarjev pa je doniral grof Herberstein. Dobrih 129 goldinarjev, ki so po Herbersteinovih izračunih ostali od prihrankov in obresti, so namenili za plačilo pozlatarju.

Priloge k računski knjigi za leto 1766 potrjujejo, da je za naročilo novih stranskih oltarjev sv. Florijana in sv. Janeza Krstnika, ki sta nadomestila starejša oltarja z istima patrocinijema, osebno poskrbel Janez Ernest II. grof Herberstein. Dela ni zaupal Holzingerju, temveč graškemu kiparju Johannesu Piringerju (1709–1788). Dogovor med grofom in kiparjem je razviden iz t. i. zaznamka (Anmerkung), ki je bil, po vsebini sodeč, morda le priloga neohranjeni pogodbi, mogoče pa je tudi, da je kot dvostranski dogovor pogodbo nadomeščal. Tudi Piringer je, kot lahko preberemo v zaznamku, Herbersteinu priložil zasnovno risbo, na podlagi katere sta dogovor podpisala, obenem pa sta natančno zabele-žila tudi načrtovano postavitev in ikonografski program. Dogovor je predvidel postavitev oltarja sv. Florijana na evangeljski strani, oltarno sliko svetnika naj bi flankirala kipa sv. Urbana in sv. Patrika, v atiki pa naj bi bila slika sv. Frančiška Ksaverja, obdana z dvema angelskima figurama. Za južni stranski oltar je bila predvidena oltarna slika sv. Janeza Krstnika, ob straneh naj bi bili figuri mučencev sv. Pavla in sv. Janeza, v atiki pa slika sv. Donata, flankirana s figurama angelov. Za oba oltarja so plačali 360 goldinarjev, končana pa naj bi bila do septembra 1766. Izplačilo prvih 100 goldinarjev je Piringer prejel ob podpisu pogodbe 19. maja 1766, preostalih 260 goldinarjev pa, kot si je na dokument zabeležil Janez Ernest II., 20. julija in 15. novembra. Takrat je Piringer izdal tudi končno potrdilo o plačilu. V zaznamku opisana zasnova oltarjev je posebej zanimiva ob primerjavi s stanjem danes. Medtem ko je bila dogovorjena postavitev oltarjev glede na patrocinij in oltarne slike skladna z današnjim stanjem, je namestitev atiških slik in stranskih kipov precej drugačna od prvotne zasnove. Na oltarju sv. Florijana sta tako kipa rimskih mučencev sv. Janeza in sv. Pavla, v atiki pa slika sv. Donata, ki so bili prvotno namenjeni za oltar sv. Janeza Krstnika. Škofovski figuri sv. Urbana in sv. Patrika, ki sta bili predvideni za oltar sv. Florijana, sta nameščeni na oltar sv. Janeza Krstnika, ki ga v atiki dopolnjuje podoba sv. Frančiška Ksaverja, prvotno namenjena za Florijanov oltar.«

Vir: https://ojs.zrc-sazu.si/ahas/issue/view/785/324