DUHOVNA MISEL ZA 24. NEDELJO MED LETOM -A-

I. Vsebina današnjega evangelija je odpuščanje. Jezus je rekel Petru, da je treba vedno odpuščati: »Ne pravim ti« da je treba sedemkrat odpustiti, »ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« To meni vedno.

            Da smo dolžni odpuščati, je Jezus povedal v priliki, ki smo jo slišali. Najprej je kralj odpustil služabniku deset tisoč talentov. To je bajna vsota 342 ton srebra, to je tovor za 14 tovornjakov, preračunano v naš denar, je to več kot 93 milijonov evrov. Ta služabnik pa ni hotel odpustiti drugemu soslužabniku 100 denarijev, to pa vrednost delavske plače za dobre tri mesece. Zato ga kralj vrže v ječo, dokler ne bo poplačal vse dolga. In Jezus sklene z besedami: »Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«

            II. Jezus nam je na križu dal zgled odpuščanja, ko je na križu molil za tiste, ki so ga križali: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo!« To so največje herojske besede, ki so bile izrečene na zemlji – vredne samega Boga. Oni so besneli proti njemu, trgali mu meso, on pa prosi: »Oče, odpústi jim.« Ne le, da jim odpušča, ampak jih tudi opravičuje. »Saj ne vedo, kaj delajo.« S tem nam Jezus ni dal le veličastnega zgleda odpuščanja, ampak nam je zaslužil tudi milost odpuščanja. Dal nam je moč in sposobnost odpuščanja, ki ne prihaja iz narave, ampak iz vere iz Božje milosti.

III. Leta 2018 je bil v Veržeju seminar za družine, ki se ga je udeležilo 35 zakonskih parov. Med pričevanji zakoncev, je spregovoril mož iz Vipavske doline. Povedal je, da svojega očeta ni poznal, ker je umrl, ko je bil sam star 18 mesecev. Potem pa je dejal: »Tu v dvorani je vnuk očeta, ki mu je moj oče poleti leta 1945 vzel življenje.« En zakonski par v dvorani se divje objame in začne jokati. Mož je nadaljeval: »V imenu mojega očeta bi se mu rad opravičil in ga na tem mestu prosim odpuščanja.« Cela dvorana plane v jok, moža pa si skočita v objem. Neutolažljivo jokata in cela dvorana z njima. Vnuk je sprejel opravičilo in povedal, da želi, da duša Jordanovega očeta doseže mir in pokoj. Iz dvorane se je zaslišal glas voditelja seminarja: »Kakšna gostija je sedaj v nebesih!« Zakonci so se objeti in v solzah razšli. V dvorani sta obsedela le dva para – Tomaž in Marjana Bric ter Jordan in Sonja Černe. Držali so se za roke in se pogovarjali dolgo v noč. (A. Čerin, RevijaDružina in življenje, marec 2018)

            Jezus je ves svoj nauk o odpuščanju povzel v molitev očenaša, da bi se tega vsak dan spominjali: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Kakor tudi mi … Če nočemo odpustiti prosimo Boga, naj nam je ne odpusti. Če ne odpustimo bližnjemu, ko ponavljamo te Jezusove besede, sami sebi izrekamo lastno obsodbo. Zato odpuščajmo in nam bo odpuščeno!

         IV. Odpuščanje morilcu sina zaradi Jezusa Križanega.

            V Nemčiji po vojni je bil vojni zločinec obsojen na smrt. Zavrnil pa je duhovnika, da bi obžaloval svoje zločine in se pokesal svojih grehov. Ko so zločinca še zadnjič pripeljali pred sodnike, je po razsodbi, ko so ga peljali ven iz dvorane, pristopila k stražnikom v črno oblečena žena in dejala: »Prosim, če bi malo počakali, rada bi nekaj povedala temu obsojencu.« Dejala mu je: »Vi ste krivi za smrt mojega edinega sina, a zaradi Jezusa, ki je umrl na križu vam iz srca odpuščam in za vas molim. Tudi za vas je Jezus umrl na križu, da bi vas rešil.«

            Ko so obsojenec prišel v celico, je začel jokati: »Ta mati, mi odpušča moj velik greh smrti njenega sina in zame moli …« Ko se je zjokal, je poklical duhovnika in skesano prejel zakramente Božjega usmiljenja. Materino odpuščanje in molitev sta to naredili. Če bi pa ta mati rekla: »Prav ti, ker si ti zagrešil smrt mojega sina, boš sedaj kaznovan, prav ti je!« je veliko vprašanje, če bi dobil Božjo milost kesanja in odpuščanja.

Tako pa je s pogledom na Jezusa na križu, ki mu ga je držal duhovnik in z besedami: »Jezus, usmili se me, Jezus usmili se me …«, izdihnil svojo dušo.             

Avtor: Janez Kebe