Šola za animatorje

Februarja in marca je v Vrbjah pri Žalcu potekala šola za animatorje, iz Lenarta pa smo se je udeležile tri učenke devetega razreda. Oba vikenda sta bila zelo poučna, spoznale pa smo tudi mnogo novih ljudi in štiri krasne animatorke.

Začetek prvega vikenda, ki je potekal od 21. do 23. februarja, je bil malce zastrašujoč, saj nismo nikogar poznale, ostali udeleženci pa so se poznali že od prej. Ob prihodu smo na list papirja kreativno napisali svoje ime, te liste pa smo nato obesili na vrv v prostoru. Ker smo bile edine iz mariborske škofije, smo bile na začetku bolj zadržane sredi vseh Celjanov in Velenjčanov, a smo se zaradi spoznavnih dinamik (različne igre, bansi, likovna ustvarjanja itd.) in dela po skupinah hitro spoznali in začetna sramežljivost je izginila.

Pogovarjali smo se o animatorstvu- kaj to sploh je, o poslanstvu animatorja, o njegovi vlogi v razvoju otrok ipd. Ugotovili smo, da je animator poklican od Boga ter da se njegovo poslanstvo ne neha po koncu oratorija ali duhovnega vikenda, temveč da animator animira štiriindvajset ur na dan. Ob spremljavi kitare animatorke Fani smo veliko prepevali, s petjem in dobronamernimi šalami pa smo bodrili tudi animatorko Danijelo, ki jo je celoten vikend strašno bolel zob. V soboto nas je obiskal celjski škof g. Stanislav Lipovšek, s katerim smo poklepetali in se na koncu tudi posladkali.

Imeli smo zabavni večer, kjer se je vsaka skupina predstavila s svojo kreativno točko. Spat smo hodili precej pozno, zato smo bili upravičeno utrujeni, ko smo se v nedeljo popoldne vrnili domov. Ker so bile prijateljske vezi še sveže, smo bili kar malce razočarani, da je naslednji vikend komaj čez en mesec, ampak zato pa imamo internet in socialna omrežja, kajne?

28. marca smo se spet zbrali v Škofijskem domu Vrbje, tokrat v manjši zasedbi. Tudi animatorki sta bili drugi in začetno navdušenje se je nekako porazgubilo, ampak to je bilo le trenutno. Ob prihodu smo majhen listek z našim imenom nalepili na »počutometer«, čez vikend pa smo položaj listkov lahko spreminjali in tako sproti osveževali informacije o našem razpoloženju. Tudi na tem vikendu smo spoznali precej spoznavnih dinamik in bansov, pri katerih smo se zelo zabavali.

Na tem drugem vikendu smo se veliko pogovarjali o skupinskem delu oz. »team buildingu«, komunikaciji, potrebah otrok in animatorjev, pa tudi o Cerkvi kot skupnosti. Spoznali smo animatorske kletvice in si s pomočjo enostavnega vprašalnika določili naš značajski tip. Odšli smo ven na sprehod do bližnjega jezera, kjer smo izvajali vaje za zaupanje- nosili smo se po rokah in si v krogu veselo podajali tistega nesrečnika, ki nam da dovolj zaupal, da si je pustil zavezati oči in se prepustil potiskom naših rok.

Tudi tukaj smo veliko peli in celo posneli dva videoposnetka za animatorki s prejšnjega vikenda. Verjetno ni treba poudarjati, da sta bili navdušeni.

Oba vikenda smo zaključili s Sv. Mašo, pri kateri smo aktivno sodelovali. Ko smo v nedeljo, 30. marca 2014, počistili naše sobe in učilnico ter pomili posodo od kosila, smo se poslovili in počasi odpravili domov. Verjamem, da smo se naučili mnogo stvari, ki jih bomo lahko s pridom uporabili v prihodnjem delu z otroki, poleg vsega tega pa smo dobili tudi nove prijatelje-tako naše vrstnike kot animatorke.

Martina Fridl