Župnijsko romanje v Slovenski Lurd

10. junij 2017

Sobota 10. junija je bila namenjena našemu tradicionalnemu enodnevnemu župnijskemu romanju. Zgodaj zjutraj smo se zbrali na avtobusni postaji in se polni pričakovanj odpeljali v smeri Posavja. Z nami je bil naš duhovni pomočnik Marjan Pučko. Naš osrednji cilj je bil Brestanica (Slovenski Lurd), kjer smo imeli sveto mašo. Tokrat je bila prav posebna, saj jo je vodil križevski vladika Nikola Kekić (grškokatoliški škof). Lahko zapišemo, da je šlo za čudovito skupnost ali zajednico med Slovenci in Hrvati in med rimokatoliki in grkokatoliki. Domači župnik pa nam je orisal zgodovino in umetniško vrednost bazilike.

Cerkev Marije Lurške sodi med največje cerkve v Sloveniji, gotovo pa je največja v Posavju. Gradili so jo med leti 1908 in 1914. Je mogočna triladijska cerkev v neoromanskem slogu in spada med najlepše sakralne objekte na Slovenskem. Cerkev je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji. Tudi Slovenci imamo svoj Lurd. Temeljni kamen so blagoslovili 16. julija 1908 in vanj vgradili pergament, na katerem piše: »Dvigaj se krepko iz blagoslovljenega temeljnika dom Marijin in prinašaj Slovencem milosti Lurda!« V začetku 20. stoletja je rajhenburška župnija pogrešala prostornejšo župnijsko cerkev. Ko je Jožef Cerjak, do tedaj kaplan v mariborski stolnici, prišel za župnika v Rajhenburg, so se priprave za gradnjo začele. Ustanovil je cerkveno stavbno društvo Marije Lurške, katerega člani iz vse Slovenije so se obvezali za darove za gradnjo. Cerkev ima častni naziv »slovenski Lurd«, ker so pri gradnji sodelovali Slovenci iz vseh krajev naše domovine. Cerkev so začeli zidati leta 1908 ob petdeseti obletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu. Glavni shodi so na lurško nedeljo po godu Lurške Matere božje in na obletnico posvetitve, ki se praznuje prvo nedeljo v juliju ter ob Marijinih praznikih. Tudi vsakoletno srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih na prvo nedeljo v septembru je zelo doživeto.

Pot nas je naprej vodila na bližnji grad Rajhenburg, ki stoji na strmem skalnatem pomolu nad reko Savo in je najstarejši z listino izpričani grad na Slovenskem. V virih se omenja že 29. septembra 895. Takrat je vzhodno frankovski kralj Arnulf podelil bavarskemu velikašu Valtunu posesti v Rajhenburgu in Krškem. Grad je tudi pomemben kulturno-zgodovinski spomenik. V njem je bila odkrita najstarejša romanska kapela na Slovenskem iz začetka 12. stoletja in najstarejša ohranjena grajska poslikava na slovenskem ozemlju iz začetka 16. stoletja. Grad je potem menjal svoje gospodarje, med njimi so najpomembnejši pečat pustili trapisti. Držali so se načela: naredi sam, kar potrebuješ za svoje življenje. Ukvarjali so se z različnimi vejami gospodarstva: s poljedelstvom, živinorejo, sirarstvom, vinogradništvom, sadjarstvom, čebelarstvom, imeli so nasade zdravilnih rastlin in vse vrste obrtnih delavnic. Med drugo svetovno vojno so grad zavzeli Nemci in imeli v njem sedež preselitvenega urada za izgon Slovencev kot tudi druge urade. Po letu 1947, ko je bil red trapistov razpuščen in je bil grad nacionaliziran, so bili v njem vse do 1965 zapori. Danes so v gradu na ogled muzejske razstave o zgodovini gradu, o menihih trapistih, o slovenskih izgnancih in o političnih zapornikih in internirancih. Vse to nam je čudovito predstavila strokovna vodička.

Že rahlo utrujeni smo se ustavili na Bizeljskem na Turistični kmetiji Pudvoi. Leta 1990 so lastniki kupili zapuščeno kmetijo in jo preuredili v prečudovit ambient za počitnikovanje, sprostitev in uživanje prelepe narave. Kmetija je tudi del Bizeljsko – sremiške vinsko turistične ceste, tako da zanimivosti in aktivnosti v bližnji okolici ne manjka. Privoščili smo si okusno kosilo ter si ogledali posebnost kmetije repnice in pokusili bizeljsko žlahtno kapljico. Ob koncu pa smo se posladkali še s tradicionalnim bizeljskim ajdovim kolačem.

Naš zadnji romarski cilj so bile Svete gore nad Bistrico ob Sotli. Domači župnik Damjan Kejžar nam je predstavil to božjo pot in številna pričevanja o ozdravitvi na Marijino priprošnjo. Svete gore so prastaro romarsko središče. Marijina cerkev je bila prvič omenjena leta 1265 kot Monte Sancte Marie. Sedanja stavba na mestu prvotne je iz 17. stoletja, leta 1611 jo je posvetil škof Tomaž Hren. Dobrih sto let kasneje so cerkev še enkrat močno povečali. Sem je zelo rad zahajal tudi Slomšek. Stenske poslikave v stranskih ladjah v cerkvi Marijinega rojstva pričujejo o različnih uslišanjih, ki so se zgodila na priprošnjo k Svetogorski Mariji. Pod cerkvijo Marijinega rojstva sta starejši kapeli, posvečeni sv. Juriju (iz 6. stoletja!) in sv. Martinu, nad njo pa še dve, ena posvečena sv. Sebastijanu in Fabijanu, druga pa Lurški Materi božji. Različni viri navajajo, da je v dobi jožefinizma duhovno življenje tod zamrlo. V drugi polovici 19. stoletja pa so Svete gore začele doživljati ponoven razcvet. Marijo smo počastili še s pesmijo in z litanijami. In napočil je čas za skupinsko fotografijo.

Lep sončen dan se je prevesil v večer. Odpravili smo se proti domu, hvaležni Bogu in Mariji za vse prejete milosti in darove.

Milena Grabušnik

Več fotografij si lahko ogledate v GALERIJI.