Misel
Sreča je, ko se srečata namen in priložnost.
neznani avtor
Utrinki
Skupine
Zanimive povezave
Arhiv
Diamantna maša upokojenega nadškofa dr. Franca Krambergerja, 29. junij
Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 2025, je v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Slovenskih goricah potekala slovesnost diamantne maše upokojenega mariborskega nadškofa dr. Franca Krambergerja, ki letos obeležuje 65 let duhovniške službe. Ob tej priložnosti se mu je pri sveti maši zahvalilo okoli 50 duhovnikov, upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, redovne sestre in številni verniki, ki so lepo napolnili cerkev.
Somaševanje je vodil nadškof Alojzij Cvikl. V pridigi je poudaril veličino Krambergerjevega duhovniškega poslanstva in njegovo pričevanje vere, ki je močno zaznamovalo mariborsko nadškofijo. Spomnil je tudi na preizkušnje, ki jih je nadškof Kramberger prestal z globoko vero: izpostavil pomen duhovništva v današnjem času. Mašo je s petjem povzdignil domači župnijski pevski zbor. Predstavniki župnije Lenart in župan Janez Kramberger so nadškofu Krambergerju izrekli zahvalo za njegovo služenje, domači župnik Marjan Pučko pa mu je v imenu vseh zaželel, da bi ga še naprej spremljala Božja moč in zdravje.
Prisluhni diamantni maši upokojenega nadškofa dr. Franca Krambergerja
Prisluhni uvodu v diamantno mašo upokojenega nadškofa dr. Franca Krambergerja
Prisluhni pridigi med diamantno mašo upokojenega nadškofa dr. Franca Krambergerja
Prisluhni sklepu diamantne maše upokojenega nadškofa dr. Franca Krambergerja
Pridiga nadškofa Cvikla na praznik sv. Petra in Pavla – Diamantna maša nadškofa Franca Krambergerja
Dragi sobrat diamantni mašnik, nadškof Franc, dragi nadškof Marjan, spoštovani duhovniki, diakoni, sorodniki, dragi bratje in sestre!
Polni hvaležnosti in veselja smo danes zbrani ob tebi nadškof Franc, da se s teboj zahvaljujemo za 65 let duhovništva, ki si ga prejel na praznik apostolov Petra in Pavla.
Berilo, vzeto iz Apostolskih del, nam ne govori o Petrovem mučeništvu, temveč o njegovi čudežni rešitvi.
Bil je v zaporu, Cerkev pa je zanj molila in Gospodov angel ga je čudežno rešil iz ječe. Vse to se je zgodilo v Jeruzalemu.
Nekaj let zatem je Peter v Rimu zopet v ječi, Cerkev je prav tako zanj molila, ampak takrat ni bil čudežno rešen, obratno, pretrpel je mučeništvo.
Zakaj je Bog prvič posegel, drugič pa ne? Zakaj je bil Peter prvič čudežno rešen, če pa je na koncu moral umreti?
Bog je Petra v svoji ljubezni poklical in mu zaupal pomembno poslanstvo. To je poslanstvo oznanjevanja evangelija in vodenja mlade Cerkve.
Na začetku je bil Peter tisti, ki ga nobena človeška moč ni mogla zaustaviti. Kakšno veselje je bilo za Cerkev, ko so videli Božjo moč, ki je bila v ozadju vsega. Ko je Peter svoje poslanstvo opravil, ga ni bilo več potrebno osvoboditi iz rok preganjalcev. Isto velja za apostola Pavla.
Za Petra in Pavla mučeništvo ni bil poraz, ampak znamenje največje povezanosti z njim, ki sta ga oznanjala. To je Vstalega Gospoda. Poslanstvo Petra je bilo, da potrdi brate v veri, ne samo z besedo, ampak s svojo zvestobo do konca. Njuna smrt je bila za mlado Cerkev potrditev v veri in veselje, da jima je Bog dal moč, da sta lahko bila v najtežjem trenutku najmočnejša pričevalca.
Ni lahko videti božjega prsta v trpljenju, ko nasprotniki slavijo zmago. Zdi se, kot da je Bog nanju pozabil; toda oba, tako Peter kot Pavel, sta imela osebno izkustvo, saj sta bila velikokrat deležna božje ljubezni in moči. Zato sta bila polna vere in zaupanja, da bosta tudi iz te preizkušnje izšla kot zmagovalca.
Peter in Pavel veljata za stebra Cerkve in nam ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovništva v Cerkvi.
Evangelij nam govori o Petru kot skali. Podoba skale je podoba trdnosti in zvestobe. Petru je bilo zaupano, da trdno varuje zaklad krščanske vere.
V svetu, ki ni naklonjen krščanstvu, kjer se vedno bolj brišejo sledi krščanskih vrednot, je zelo pomembno, da ima Cerkev dobre voditelje, da lahko kristjani ohranimo to, kar je po Jezusovi zamisli in se s tem svetom ne pomešamo tako, da bi padli pod njegov vpliv in bi zbledel naš misijonski naboj.
Da lahko gremo v svet in se v svetu ne izgubimo, še kako potrebujemo Pavlovo pokončnost, požrtvovalnost, domiselno iznajdljivost in gorečnost.
Apostol Pavel je vedno znova ponavljal, da v svojem srcu nosi neizbrisno znamenje in spomin, da ga je Gospod osebno poiskal in poklical ter mu zaupal poslanstvo.
Bolj, ko se je srečeval s težkimi situacijami, bolj je bil v njem živ ta spomin in večja je bila v njem želja po nesebičnem služenju.
Bridko pa je tudi na svoji koži izkušal, da »se moč izpopolnjuje v slabosti« (prim 2 Kor 4,7) in zato je vedno znova poudarjal, da Jezusov sodelavec ne sme računati nase, ampak na Božjo pomoč.
Vpričo situacije in javnega mnenja, ki Cerkvi in duhovnim poklicem ni naklonjeno, odgovoriti na Božje vabilo danes ni lahko in ni ga človeka, ki bi si upal podati na to pot, računajoč le nase. V to službo se nihče ne podaja sam od sebe, ampak, ker se čuti osebno nagovorjenega in zato računa na Božjo pomoč.
Jezus je svojim učencem dal jasno vedeti: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil!« (Jn 15,16).
To velja tudi za našega današnjega slavljenca, diamantnega mašnika, ki se danes Bogu zahvaljuje za to izvolitev, oziroma Božji klic.
Zahvaljevanje je ena od osnovnih nalog duhovnika, saj je duhovnikovo primarno poslanstvo obhajanje evharistije, ki je predvsem zahvala Očetu po daritvi Jezusa Kristusa v Svetem Duhu.
V besedah, ki jih duhovnik izgovarja pri sv. evharistiji, mora biti duhovnikova pripravljenost postati daritev in žrtev za zveličanje ljudi.
Duhovnik iz najtesnejše povezanosti s Kristusom postaja sam del te daritve in lahko ob oltarju uresničuje poslanstvo zbiranja božjega ljudstva.
Dragi nadškof Franc, zahvaljujemo se za vse darove, ki si jih bil deležen skozi teh 65 let služenja Bogu, Cerkvi in ljudem.
Hvala tudi za vse darove, ki smo jih mi bili deležni po tvojem duhovništvu, po tvojem oznanjevanju, po tvojem nesebičnem služenju in zvestobi Bogu in naši nadškofiji.
Hvaležni smo ti za čas, ki si ga posvetil vzgoji semenišnikov, torej skrbi za vzgojo mladih, za nove duhovne poklice.
Kot škof in nadškof si kar dvakrat v Mariboru sprejel Petrovega naslednika
Sedaj že svetega papeža Janeza Pavla II, leta 1996 min 1999.
Drugi obisk je bil povezan z beatifikacijo škofa A.M. Slomška za blaženega.
V mariborski stolnici si bil 24. septembra 2006 umeščen za prvega mariborskega nadškofa metropolita.
Ko hodim okoli po župnijah se verniki še vedno s hvaležnostjo spominjajo svojega dolgoletnega pastirja in poudarjajo, kako si bil preprost, skromen in dostopen.
V tebi gledajo človeka vere, ko življenje potrjuje besede.
Današnje obhajanje 65 letnice tvojega duhovniškega posvečenja je priložnost za veselje in hvaležnost Bogu, pa tudi prošnja za nove duhovne poklice, ki jih naša Cerkev tako potrebuje.
Dragi g. nadškof Franc, praznik apostolov Petra in Pavla spodbuja, da našo vero postavimo na ŽIVI TEMELJNI KAMEN, TO JE NA KRISTUSA, samo takšna vera je lahko pričevalna, kajti oznanjamo Njega, ki je osebno poklical Pavla in Petra in vsakega izmed nas.
Vero bom lahko posredoval naprej, če se zavedam dragocenosti, ki mi jo je Jezus zaupal in če sem se zato zanj pripravljen žrtvovati in mu služiti.
Jezus pravi, da kdor hoče biti njegov učenec, mora biti pripravljen tudi objeti križ.
Hvala ti nadškof Franc, tudi za zgled, kako stopati po poti križa. Ob tebi smo videli uresničene besede apostola Pavla, ki jih je povedal Kološanom, da s svoje strani dopolnjuje v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.
Hvala ti za to pričevanje v najtežjih trenutkih za našo nadškofijo, hvala ti za tvoje molitve in duhovno podporo. Čutil sem moč tvoje molitve in vere, ki zaupa in upa proti upanju.
Naj te dobri Bog še dolgo ohranja med nami in naj tvoje služenje in tvoje pričevanje obrodi sadove tudi v novih duhovih poklicih. Amen.
p. Ivan Rampre DJ
Več fotografij si lahko ogledate TUKAJ.
Vir: vaticannews.sl
