22. novembra 2013 je bila na Zavrhu proslava na čast generalu Rudolfu Maistru. V sporedu nastopajočih je bilo tudi predstavitev teme dr. Marjana Toša iz Lenarta z naslovom Jožef Janžekovič-lenarški dekan, slovenski rodoljub in Maistrov podpornik.

Dekan Jožef Janžekovič je župnikoval v Lenartu od leta 1905 do leta 1932. Iz predavanja je bilo razvidno, da je pri obeh sodobnikih šlo za vrednote samostojne in suverene Slovenije.

V kulturnem programu pa so med drugimi nastopili tudi Slovenjegoriški glasovi ter Završki fantje.

JOŽEF JANŽEKOVIČ – LENARŠKI DEKAN, SLOVENSKI RODOLJUB IN MAISTROV PODPORNIK

Jožef Janžekovič je bil rojen v Polencih 45 pri Polenšaku v Slovenskih goricah 28. februarja 1868, umrl pa je 15. januarja 1932 pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. V duhovnika je bil posvečen 25. julija 1894. leta in je kaplanoval pri Sv. Barbari in pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah, v Gornji Radgoni in pri Sv. Križu pri Slatini. 1. julija 1905 je kot župnik prevzel vodenje župnije Sv. Lenart v Slovenskih goricah in v tej župniji ostal vse do smrti leta 1932. Leta 1921 je postal dekan, leta 1923 duhovni svetnik in leta 1930 konzistorialni svetnik. Uspešno je načeloval Posojilnici v Lenartu in bil vnet sodelavec narodnega življenja v trgu. Ni bil le zgleden duhovnik in dušni pastir, pač pa tudi resničen slovenski rodoljub, ki se je izkazal v prevratnih letih 1918/1919, ko je bil celo podpredsednik lenarškega Narodnega sveta in Maistrov podpornik. Mnogi so ga označevali »kot skalo trdnega slovenskega rodoljuba sredi nekdanjega nemškega trga«. Bil je zelo cenjen tako med preprostim kmečkim prebivalstvom kot tudi med inteligenco in je veliko pripomogel k uveljavljanju Lenarta kot važnejšega kulturno-duhovnega in gospodarsko-političnega središča Slovenskih goric.

Župnik Jožef Janžekovič je kmalu po prihodu v Lenart doživel narodne napetosti med Nemci in Slovenci in postal vnet zagovornik slovenstva. Župnišče pri Lenartu je bilo močna opora slovenstvu in župnik Janžekovič se je vedno izkazal kot resničen slovenski rodoljub. Delal je v korist ljudi, ki so ga lepo sprejeli in spoštovali. Znana so njegova prizadevanja za obnovo vinogradov po trtni uši, ko se je izkazal tudi kot umni in napredni gospodar. Lotil se je tudi urejanja cerkve in župnišča in se je izkazal kot dober organizator. Ob ustanovitvi Narodnega sveta za trg Sv. Lenart, 3. novembra 1918, je postal njegov podpredsednik. Še isti večer je pripravil sprejem za vse lenarške intelektualce in imel znano napitnico, med katero je izrekel besede: »ki so nas hoteli ponižati, so ponižani, mi trpni pa smo povišani«. Imel je veliko zaslug, da je lenarški trg po prevratu mirno prešel v slovenske roke in da se je življenje dokaj hitro normaliziralo. Kot podpredsednik lenarškega Narodnega sveta je podprl Maistrovo slovensko vojsko in Goriškova prizadevanja, da je treba slovenski vojski pomagati z denarjem in živežem. Po prevratu je ohranil pokončno slovensko držo, a se v aktivno krajevno politiko ni direktno vključeval. Kljub temu pa je znal prispevati odločilen glas, ko je šlo za slovenske interese, zlasti še pred volitvami lenarškega župana. Vedno je namreč odločno podpiral slovenskega kandidata. Zgledno je vodil lenarško župnijo in je zadnja leta življenja hudo trpel zaradi bolezni.

Dr. Marjan Toš