Prvič v zgodovini lenarške župnije – mini svetopisemski maraton

V cerkvi sv. Lenarta je 12. in 13. oktobra 2012 prvič v zgodovini lenarške župnije potekal mini svetopisemski maraton, tj. neprekinjeno 24-urno branje Svetega pisma.

Maraton se je začel z uvodno sveto mašo, ki jo je vodil g. nadškof dr. Franc Kramberger, nato je sledila slovesna procesija s Svetim pismom in blagoslov le-tega. Branje na maratonu pa so otvorili gostje: g. nadškof, g. naddekan Martin Bezgovšek, g. kaplan Damjan Mlinarič, g. župan mag. Janez Kramberger in g. župnik Jože Muršec.

Potem pa so se pri branju zvrstili številni bralci, skupaj okoli sto bralcev različnih starosti, najmanjši bralec je bil star le 7 let. Pa tudi poslušalcev ni manjkalo, celo v nočnih urah.

Ob zaključku našega prvega 24 urnega minisvetopisemskega maratona bi se rada iskreno zahvalila za tako številen odziv tako bralcem in tudi poslušalcem.

Sveto pismo smo prebirali v cerkvi, vendar je Sveto pismo knjiga vseh knjig in kot tako naj bi imelo tudi vidnejšo vlogo v našem življenju. Torej mu poiščimo tudi osrednjo vlogo v naših domovih, npr. v dnevni sobi, kjer bi morda branje kakega odlomka, kdaj lahko zamenjalo gledanje televizije. Iz lastne izkušnje lahko povem, da so v Svetem pismu zapisani čisto vsi odgovori, nasveti, tolažbe in upanje in prav zato je pomembno, da je na vidnem mestu, vedno tu nekje – pri roki.

Hvala Jezusu za blagoslov in spremljanje ob maratonu.

Takole pa pravi naš lenarški kaplan Damjan Mlinarič: »Prav presenečen sem nad odzivom ljudi. Res je bilo pri obeh mašah, ki sta bili na začetku in na koncu maratona, veliko ljudi, ki so z navdušenjem bili pri maši. Prav lepo je bilo videti, kako so ljudje še po maši ostali v cerkvi in prisluhnili branju Svetega pisma. Ta knjiga je res globoko posegla v srca mnogih. Še posebej mi bo ostala v spominu izkušnja devetošolcev, ki so prespali v župnišču, in imeli tudi svojo uro, ko so brali Sveto pismo ter tako dodali svoj delež v celoten mozaik. Prav zanimivo je  bilo potem videti, kako se je eden izmed njih, še potem čez dan vrnil in prisluhnil kaj mu želi Gospod po tej knjigi povedati. Prav tako pa smo imeli na voljo kar precej brezplačnih izvodov Svetega pisma – Nove zaveze, in na naše veliko veselje, so vsi izvodi našli svojega lastnika! Še posebej pa želim izreči veliko zahvalo članom zakonske skupine iz Lenarta, ki so se res potrudili, da je maraton odlično uspel«.  

Kaj več o tem dogodku in drugih podobnih dogodkih, pa si lahko ogledate nahttp://www.svetopisemskimaraton.si/.

 Romana Šalamun

Moja izkušnja svetopisemskega maratona

Najprej bi se rada zahvalila Bogu, da sem imela to čast, da sem smela brati božjo besedo, ki mi je tako prirasla k srcu. Kajti to so besede, ki nam jih pošilja Najvišji – naš Oče in Stvarnik nebes in zemlje. Na začetku, ko sem začela prebirati Božjo besedo, nisem veliko razumela. Danes pa z njo živim in mi toliko lepega razkriva, o njej lahko nenehno premišljujem.

Še posebej sem bila vesela, da sem ponoči brala 23. poglavje Evangelija po Luku. Trpljenje – smrt in vstajenje. Veliko sem premišljevala o tem, kajti tudi Bog je želel, da o tem resnično globoko razmišljam. O tem nisem mogla nehati premišljevati. Misli so mi kar uhajale na sam začetek Jezusovega delovanja. Vprašanja so se kar vrstila. Zakaj si tako ljubil siromašne? Zakaj si želel tako živeti in umreti? Zakaj Gospod, ko pa si Sin najbogatejšega Očeta? Zakaj te je Oče poslal na ta svet brez denarja, brez vsega te je poslal v to bedo in revščino?

Tvoje noči so bile brez spanja, tvoja usta mnogokrat lačna in žejna, pa si se kljub vsemu še postil. Tvoje noge so bile krvave od dolgih poti, ko si za nas oznanjal Božje kraljestvo. Sam si rekel o svojem uboštvu: »Lisice imajo jame in ptice neba gnezdijo. Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.«

O, Jezus, Gospod moj! Ne morem mimo teh besed. V dno duše so me prizadele. Nisem si mogla pomagati, kar rekla sem ti; Učitelj postoj – odprla sem ti vrata svojega doma. Usedi se za mojo mizo – res nimam veliko, imam pa toliko, kolikor mi Oče daje. Imam pa Ljubezen – to ti lahko dam – vzemi jo, moj Bog. Nasloni svojo utrujeno glavo na moja ramena, odpočij si moj Jezus. Kajti še vedno beračiš in tekaš za človeškimi srci in še vedno trkaš in prosiš za človekovo ljubezen. Kako dolgo boš to še počel Gospod? Ali smo je vredni? Vem, da je nismo – celo psalmist se sprašuje: »Le kaj je človek, da se ga ti spominjaš?«

Zasramovali smo te, norčevali in pribili na križ. A ti si nam s svojim skromnim življenjem dajal vzgled. Učil si nas svoje skromnosti. Učiš nas, kako je napačno hrepeneti po zemeljskem bogastvu. S svojo obleko nam kažeš, kako grešimo s svojo nezmerno ošabno obleko. S svojim uboštvom si nam pokazal, kako se motimo, kadar v vseh stvareh iščemo le obilnost. S svojo ponižnostjo nas učiš naj ne segamo po časti in oblasti. Ampak naj bomo podobni tebi v vsem, kar si nas učil.

Danes si mi pokazal, kako je obstati pred teboj. Le tako, da hodim za teboj! Nadalje si mi pokazal smrt. Tako sem vesela, da si mi to pokazal, kajti danes vem, da tvoja smrt ni bila zaman. Človek se smrti boji, ker nam je tuja in je ne poznamo (Heb 2,14). Vemo samo, da moramo vsi umreti. Ne vemo pa ne ure ne časa, kdaj pride k nam. Smrt je naša sovražnica, še posebej takrat, ko nam vzame nekoga, ki nam je drag.

Ampak učitelj nam je smrt oznanil drugače. On nam je pokazal, da je od mrtvih vstal. Zato je danes smrt zame le stopnica k nebeškemu Očetu in ključ do večnega življenja. Kajti naš Gospod pravi: Božja moč vas po veri varuje, da boste dosegli zveličanje, ki čaka, da se v poslednjem času razodene.

To zveličanje so preiskovali in se vanj poglabljali preroki, prerokovali so o milosti, ki je bila nam namenjena. Njim je bilo razodeto, da niso pripravljali zase, ampak za nas. In to so nam oznanili tisti, ki so po Sv. Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij. 1. Petrovo pismo pravi, da so to stvari, v katere želijo prodreti celo angeli. Te besede so me še bolj pritegnile. Kajti vedno sem mislila, da nebeški angeli vse vedo. Pa vidim, da ni tako. Le kaj nam pripravljaš Oče, da tega ne vedo niti angeli v nebesih?

Tvoja milost in tvoja ljubezen – kako more biti velika! Tolikokrat si mi govoril: »Glej me s srcem!« jaz pa nisem vedela, da srce lahko vidi. Zato sem te prosila: »Učitelj, nauči me.« Danes te vidim in gledam s srcem. Kajti vse poti skozi Sv. Pismo sem bila s teboj. Bila sem s teboj, ko si hodil, poslušala tvoje prilike, občudovala tvojo skromnost, v kateri je toliko moči. Videla sem tvoja dela, tvoje čudeže, poslušala oznanila. Gledala sem, ko si hodil molit, koliko noči si premolil in kako se pogovarjaš z Očetom. Bila sem s teboj, ko so te obsodili. Bila sem s teboj, ko so te pribili na križ. Stala sem pod križem in jokala, ko si umiral.

Vse to danes vidi moje srce. Kako te ne bi ljubila moj Bog, ko pa si mi vse to pokazal – kako nas ti ljubiš! Ti naš Kralj nebeški, ki nam odpiraš nebo. O, Jezus! Lepo je biti tvoja učenka in našla sem ta zaklad, o katerem si govoril. Bog daj, da ga očuvam, do konca svojih dni. Daj mi to moč, da bom lahko hodila za teboj. Daj mi modrost in razum, da te bom razumela. Utrdi mi vero, da mi je nihče več ne vzame. In prosim te, da še poglobiš najino ljubezen.

Danes vem, od kod prihaja ta ljubezen in danes vem h komu spadam. Ogrinjaj me še naprej s tvojo ljubeznijo in vedi Oče, da sem ponosna, da si ti moj Oče. Hvala ti za tvojega Sina in hvala tebi ljubljeni Jezus, da si ti moj učitelj. Odpustita meni grešnici vse moje grehe, ki sem jih storila v življenju. Želim si, da bi bili moji umazani grehi oprani s tvojo krvjo in da boš jih ti pobelil. Naj moje srce nikdar ne pozabi, da je bila tvoja dragocena kri prelita tudi zame. In da si moral tam viseti tudi zaradi mojih grehov.

Zdaj razumem tudi tvojo največjo zapoved. Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem in svojega bližnjega, kakor samega sebe.

Hvala in čast in slava tebi Bog Vsemogočni Stvarnik nebes in zemlje.

 Alenka

 Več fotografij si lahko pogledate v fotogaleriji.