Promocija pesniške zbirke ReginaMartyrum– SValentan, Lenart, 12.04.2014

Spoštovani avtor nove pesniškezbirke, dragi prijatelj Sebastijan Valentan, spoštovani gospod nadškof dr. Franc Kramberger – moj cenjeni učitelj in vzgojitelj, spoštovani župan Občine Lenart – poslanski prijatelj mag. Janez Kramberger,

…

…

… dragi sinovi in hčere Matere Slovenije!

Ko me je pred časom vaš gospod kaplan in pesnik Sebastijan zaprosil, da bi skupaj z vami razmišljal v intonaciji njegove nove pesniške zbirke Regina martyrum – Kraljica mučencev, se je moja misel ustavila ob večkrat ponovljenem pripovedovanju moje mame in njene sestre, kako sta za pogreb župnika sosednje župnije Velika Polana - Božjega služabnika Daniela Halasa spletli venec in na beli trak zapisali ''Slava mučeniku''. Na večer 16. marca 1945 so neznanci župnika Halasa brutalno pretepli, ga ustrelili v glavo in ga vrgli v reko Muro. Na tretji dan, na Jožefovo torej, je Mura vrnila Halasovo truplo. Tako torej smem razumeti, da je pesniška zbirka Kraljica mučencev posvečena tudi Božjemu služabniku in mučencu Danielu Halasu in več deset tisočim Slovencem, ki so med in po drugi svetovni vojni doživeli slovenski eksodus ali pa ga sploh niso mogli doživeti. Torej tistim, ki so morali zapustiti domovino ali pa so bili preizkušani in umorjeni s strani takratnega komunističnega režima. Pesnik Sebastijan Valentan pa posebej posveča svojih novih 45 pesmi slovenskemu duhovniku Vladimirju Kozini, ki je doživljal Kalvarijo komunističnega režima. Prav danes pa se v njegovem 95. letu starosti v daljni Kaliforniji od njega poslavljajo njegovi sobratje in prijatelji. Naj počiva v objemu Božjem.

Spoštovani, ni naključij! Za nas kristjane je v Božjem načrtu, da prav na dan pogreba duhovnika Vladimirja Kozine slovenski javnosti predstavljamo njemu posvečeno pesniško zbirko Kraljica mučencev SebastijanaValentana.

Evropa je za vrednote in etiko občutljivejša kot ostali svet. Danes razumemo, zakaj. Za nami je strahovita izkušnja druge svetovne vojne, za nami so totalitarizmi dvajsetega stoletja. Dotedanjo kulturo, relativno demokracijo in relativno blagostanje je brutalno zamenjalo nepopisno trpljenje v obeh svetovnih vojnah in v revolucijah. Bili so milijoni žrtvovanih življenj, bilo je nasilje in pomanjkanje, pozneje pa nesvoboda in diskriminacija. Groza te dobe je postala del evropske in tudi slovenske zgodovinske zavesti. Poseben del naše zgodbe pa so številna grobišča desettisočev žrtev povojnih pomorov, ki jih je zagrešila oblast. Poseben del naše zgodbe so mnogi slovenski

bratje in sestre, ki so morali zapustiti dom in rod svoj in zbežati ne pred lakoto kruha, temveč pred grozečo smrtjo. Zato danes ocenjujemo, da živi dobra petina slovenskega narodovega telesa izven nacionalne države Slovenije.

Pogosto slišimo pozive, da je treba vse to čim prej pozabiti, posvetiti se sedanjosti in prihodnosti. To je nepremišljen, celo nameren, pogled vstran od etike, proč od temeljnih vrednot. Klici, naj se vendar že nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz “preštevanja kosti” iz masovnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe.

Vidim te, ki ne počivaš tu.

Zgoščena praznina tvoje odsotnosti,

jedka bolečina tistih, ki si jih pustil za seboj

in strašna, strašna tišina,

uperjena vame kakor obtožujoči prst.

Tu stojimo, ob tvojem praznem grobu.

Tvoja mati.

Tuja zemlja je izpila njene solze.

Tvoj oče.

Tuja zemlja je zgarala njegove roke.

In jaz - nema opazovalka.

Polna praznih besed,

ki so se posušile v zadrgnjenem grlu.

Besed o spravi in pravici.

Dragi prijatelji, s temi verzi šele 30-letne slovenske pesnice Ajde Trontelj bi se lahko od vas poslovil. Zato, ker obstajajo stvari, ki jih zmore povedati samo tišina. ''Tišina ni samo razkošen hip, je večna luč in njeno trepetanje.'' Tako je zapisal France Balantič kot nalašč za svete trenutke, ko razmišljamo o Kočevskem Rogu, o rovu sv. Barbare, o Teharjah in o 700 najdenih grobiščih po vojne morije na slovenskem in o mnogih nikoli najdenih grobovih naših bratov in sester Matere Slovenije.

Tu gre z amoške, ženske in otroke.Vsakdo je imel ime in priimek.

Danes je dan, ko s pesniško zbirko Regina martyrum - Kraljica mučencev Sebastijana Valentana pietetni spomin posvečamo tistim, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo. Ne prvo, ne naslednja. Danes je dan, ko se spominjamo tistih, ki jim je bila ona noč zadnja. Spomnimo se onih, ki so umrli v grozi pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja. Pod roko, ki je v orgiji masovne moritve zadajala smrtne rane, ko je prožila razbeljeno strojnico, z okrvavljenim nožem rezala vratove zvezanih žrtev, še žive nesrečneže in nesrečnice porivala v brezna in za njimi metala ročne bombe. Vse to se je dogajalo na ukaz odgovornih oblasti v času, ko bi že morali veljati zakoni države, ko ni bilo več vojne stihije, … dragi prijatelji. V nekem povelju je celo zapisano, da se mora »čiščenje« opraviti čimprej, ker bo kmalu začela veljati amnestija(!).

Neverjetno je, da svet še stoji, da mi še živimo, čeprav so se po vsej Sloveniji pred skorajda 70 leti dvigale v nebo obupne prošnje po usmiljenju, po človeškosti. Pa niso bile uslišane. Prevladalo je nekaj, čemur ne moremo reči zverinskost, saj zveri ne pobijajo sozveri. Prevladal je satanski nagon po oblasti, maščevanje nad vsemi, ki so hoteli, da Slovenci ostanemo demokratični del Evrope, ne pa, da se od nje ločimo. Da je to res, kažejo naslednja dejanja zmagovalcev: velika večina po 2. svetovni vojni ni več mogla sodelovati v političnem življenju, pač pa le izbrani pripadniki edine stranke, ukinjeno je bilo pravo sindikalno gibanje, zo dvzemi podjetij, tovarn in zemlje večjim kmetom je bilo prekinjeno normalno gospodarsko življenje.

Domobranci – naši bratje in sestre, ki počivajo v znanih in neznanih grobovih širom Slovenije, niso zmagali. 45 let po bratomorni vojni pa se je uresničila ena njihovih največjih želja: 25. junija 1991 je Slovenija postala samostojna demokratična država.

Opravičujem se za čustveno predstavljanje prizorov groze – priznam, da me kot politika mučijo kot nočne more, ko si zastavljam vprašanja, zakaj sprava pri nas ni možna, zakaj ne zmoremo dostojno pokopati nedolžnih žrtev, zakaj se torej pri nas ne more začeti civilizacija?

Ugledni slovenski razumnik je v povojnih letih zapisal: »Hvaležen sem, da me je ta vojna naučila sovražiti.«

A ni šlo samo za maščevalnost. Vsi trije totalitarizmi so šli še korak dlje. Likvidirali, kot se je tedaj reklo, so tudil judi, ki so bili po vseh možnih, tudi njihovih merilih nedolžni, ki niso nikomur storili nič žalega, a se je nekomu zazdelo, da bi utegnili kdaj delovati kot nasprotniki novih režimov.Torej so jih pomorili preventivno.

Človeku, ki se ga je oblast odločila znebiti, so najprej odvzeli dostojanstvo človeškega bitja. S tem so žrtvi ukinili tudi status človeškega bitja. Bitja, ki mu med drugim dolgujemo sočutje, ker je eno naših, naše vrste bitje. Razčlovečenje žrtve je bilot orej prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor. Zato je bilo treba človeka ponižati, preimenovati. V povojni Sloveniji je komunistična oblast ljudi preimenovala in človek je postal izdajalec, okupatorjev sodelavec, vojni zločinec, črnoborzijanec, kulak. Kot tak je izgubil vse pravice, tudi pravico do sočutja. Tako označen nesrečnež četam krvnikov ni več zbujal moralnih pomislekov. Njihovo strahotno delo je bilo lažje. Vendar je groza umorov, ki so jih opravljali na ukaz, nekaterim vseeno šla do živega. Te ljudi so psihiatri videvali še dolga leta. Zločin je prizadel tudi nekatere od tistih, ki so ga zaukazali. Zdravnik, ki varuje zdravniške skrivnosti, ne izda imena znanega revolucionarja, o katerem je bilo rečeno, da je imel hudo okrvavljene roke. Pove pa revolucionarjevo intimno izpoved: »Vsako noč prihajajo… Oni, ki sem jih dal pobiti… Hudo je. Vsako noč mi prihajajo pred oči in me mučijo. Bojim se umreti. Čakajo me…«

Spoštovani!         Danes po svetu in pri nas umirajo še zadnjiu deleženci tega strahotnega početja. Mnogi z olajšanjem pomislijo, češ, s tem bo v kratkem konec tudi moreče sence, ki visi nad narodom, ki je dedič teh grozot. Nekateri mislimo drugače. Mislimo na grenkobo krivic, ki so prizadele tudi naslednji in morebiti še en rod Slovencev. Mislimo na spremenje nemoralne standarde današnjega roda Evropejcev in Slovencev. Ne vemo, ali naj del krivde pripišemo moralnemu bremenu treh totalitarizmov. O nečem pa sem trdno prepričan. Zgrožen sem nad površno krivičnostjo nekaterih komentatorjev in zagrizeno sovražnostjo drugih. Mislim na avtorje številnih pisem bralcev naših časopisov in na anonimne pisce pogosto vulgarnih spletnih odzivov na resne razprave o teh temah.

Zato imajo narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin.

Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zatoje sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost.Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo nikoli imeli demokracije.