Romanje v Medžugorje

2. – 5. april 2013

V začetku aprila poteka tradicionalno romanje po Veliki noči v Medžugorje, ki ga organizira Prenova v Duhu. Skupni namen romanja je bil »Za obnovitev krstnih milosti«. Iz celotne Slovenije je bilo kar 12 avtobusov, od tega eden iz Lenarta. Klicu naše nebeške Matere smo se odzvali romarji iz različnih župnij v Slovenskih goricah in širše, največ pa iz lenarške župnije. Duhovno vodstvo je bilo v rokah lenarškega kaplana Damjana Mlinariča.

Bogata doživetja s tega romarja želijo z vami podeliti nekateri romarji. Preberite in spoznajte, kako se jih je Bog dotaknil in kako je romanje na ta milostni kraj spremenilo in še spreminja njihova življenja.

Romanje v Medžugorje sva dobila z možem v dar od svaka in njegove družine. Pred odhodom nisem imela posebnih želja, pričakovanj in namenov. Imela sem le tiho, skrito željo, opraviti temeljito sveto spoved, če bo priložnost za to. Samo potovanje, gorečnost vernikov, veselje in mir v Medžugorju sta me še bolj vzpodbudili k spovedi. In tako sem drugi dan, pred sveto mašo sklenila  stopiti do duhovnika. Tavala sem od spovednice do spovednice in iskala slovensko govorečega spovednika. Naposled sem pristala v vrsti pred spovednico, nad katero je pisalo Hrvatski. Molila sem za pogum in iskrenost. Ne morem opisati veselja in nepopisne sreče, ki sem jo občutila po opravljeni spovedi, kesanju in pokori. Dojela sem spoznanje, da sreča ni biti uspešen, priljubljen in materialno neodvisen, uspeh v življenju je biti srečen. Takšno srečo sem občutila jaz, po spovedi. Od veselja bi zavriskala in skočila v zrak. Takrat se je moje romanje šele pričelo. Veliko sem slišala in razmišljala o znamenjih in čudežih. Iz mirnega in varnega zavetja Marije, kjer ni prostora za skušnjave in greh, sem se vrnila v staro okolje z naslednjim spoznanjem. Čaka me težko delo na sebi, veliko nalog, sleherni dan. Hočem korak naprej, morda bom kdaj stopila tudi nazaj, le na isti točki nočem ostati. Želim postati vesel in vzoren kristjan. Morda sem v očeh nekaterih to že zdaj, jaz in BOG pa vema, kaj in kje so moje pomanjkljivosti.

Metka

Že veliko let sem si želela obiskati ta sveti kraj Medžugorje. Nikoli nisem imela te sreče in vedno sem se tolažila: »Jezus in Marija vesta, kdaj bo ta trenutek in poklicala me bosta«. Prišlo je to veličastno romanje, resnično z božjo pomočjo. V tolažbi in hrepenenju za tem krajem sem ga videla že v svojih mislih. Toda stopiti na ta sveti kraj in občutiti to milino, ljubezen in željo Jezusa in ljube Marije je povsem drugače. Mislila sem, da sem povprečno verna, toda šele tukaj sem ob njuni navzočnosti in vseh blagoslovih spoznala vso veličino in globino njune daritve, kako nama želita pomagati, le odpreti se moramo in prositi ter seveda verjeti v to neizmerno vsemogočno božjo pomoč. Že ob prihodu me je objela vsa njuna ljubezen in želja, da spoznam kako me želita ob sebi in začutila sem blažen božji mir, ki ga še vedno nosim v sebi. Ta božji kraj je povsem skromen, a nadvse veličasten, ko podoživiš moč božje ljubezni. Želela bi opisati to doživetje, ampak vsega ne zmorem, ker je to nemogoče. To je resnično božanstvo. Zvečer sem po sveti maši odšla proti kraju kjer smo bivali in nisem počakala na čaščenje svetega Rešnjega telesa. Toda nisem vstopila v bivališče, kajti Jezus in Marija sta me klicala nazaj. Želela sta, da mi darujeta njuno ljubezen in tolažbo. Odšla sem nazaj in ko sem zagledala to izpostavitev Rešnjega telesa in svetlobo, ki je zasijala prav v moje srce, sem ostrmela. Bilo je tako prečudovito in vsemogočno. Začutila sem njuno prisotnost. Noga, katera je krajša, se je začela dvigati in raztezati tako, da sem stala že na prstih, v predelu vratu kjer ne čutim vratne hrbtenice se je vse premikalo, da sem skoraj po štiridesetih letih začutila ta svoj del telesa. Sem namreč invalid. Po duši je težko zapisati, kaj vse sem doživljala ob tej božji daritvi. Ali sem vredna tega? »Ja!«, je bil odgovor, saj Jezus in Marija ljubita vse brez razlik. Hkrati sem začutila tudi veliko odgovornost, kako se zahvaljevati za to zlitje. Ko sem naredila nove korake, so bili ti povsem novi, lahkotni, veličastni in tako sigurni. Vedela sem, da me s to daritvijo dragi Jezus in Marija spominjata, kako lahkotno je stopati z njima. Spoznala sem, da mi želita povedati, da sta z menoj in nikoli ne bom sama in ne bosta dovolila da omagam. Dajeta mi vso moč in ljubezen. Trudila sem bom po vseh svojih močeh, da jima tudi jaz izkažem vso hvaležnost in ljubezen. Hvala ti ljubljeni Jezus in Marija za te božje blagoslove! Hvala tudi vsem ljudem, da sem smela biti z njimi. Posebej hvala voditeljicama – organizatorkama, Mileni in Mariji. Vso zahvalo g. kaplanu Damjanu, ki nas je vodil in duhovno bogatil ter podpiral v iskanju božjih skrivnosti. Njegove besede so resnično čudovite in balzam za dušo. Bog jih blagoslovi! Tudi vam vsem želim veliko miru v duši in božjih blagoslovov. Kako si velik Gospod! Ljubi Jezus in ljubljena Marija večno vaju bom hvalila!

Danica

Obisk pri Kraljici Miru v Medžugorju, je zame vedno romanje, ki s seboj prinaša čudovita presenečenja! Tudi tokrat je bilo tako. Ne bom pisala o vseh, da ne bo predolgo, z vami bi rada podelila samo en utrinek, ki ga tudi na avtobusu nisem povedala. No, ko sva se s Katjo v petek dopoldan zadnjič sprehodile po trgu pred cerkvijo, sem se želela od Marije še poslovit. Imela sem željo, da bi še prišla v cerkev do tiste prelepe, s tako čudovitim cvetjem okrašene Marijine podobe, a to ni bilo mogoče, ker so ljudje že zunaj stali. Ja, kaj hočeš, če so imeli prav takrat Italijani mašo in njih je res ogromno. Malo mi je bilo hudo, ker nisem prišla več do Marije v cerkvi, pa sva se s Katjo odločili, da se bova poslovili pač pri tistem Marijinem kipu pred cerkvijo. In ko tako moliva pred tistim kipom, v nekem trenutku zavonjam zelo močan, čudovit vonj vrtnic. Zdelo se mi je, da imam spet jaz neke čudne občutke, saj vrtnic nikjer ni bilo, no, enih par je bilo tam pri Mariji, pa to ni bilo možno, ker tak vonj ni mogoč pri parih vrtnicah, pa še te so bile že nekatere v uvenelem stanju. Tisti vonj je bil pa tako nebeško čudovit, iz njega je vela ena sama nežnost. Zdelo se je, kakor da se pred menoj razprostira cela planjava prečudovitega cvetja. In ko sem se tako v mislih spraševala ali ni morda vse skupaj le moja domišljija, moje razmišljanje prekine Katja s vprašanjem: "Kaj ti tudi vonjaš?" In ji pravim: "Kaj?" In ona zaključi: "Vrtnice!" Nisem mogla verjet, da je zadeva resnična, pa mi je Katja dala potrditev. Ja, Marija mi je za slovo podarila nekaj čudovitega. Ve, kako rada imam rožice in ve, kako sem si iskreno želela, da bi še enkrat prišla tja v cerkev, kjer je Marijina podoba tako nebeško lepa in kjer bi še zadnjič uzrla tisto prelepo cvetje. In ker to ni bilo možno, me je obdala s cvetjem, s samimi vrtnicami! Vem, da je to bilo njeno darilo in sem ji neskončno hvaležna za ta njen tako čudovit, nežnosti poln rožni objem!

Marinka

To romanje v Medžugorje je bilo zame tretje po vrsti in to v manj kot letu dni. Še posebej sem se veselila, da bom ponovno šla h Kraljici Miru in sedaj mi je popolnoma jasno, zakaj se nekateri znova in znova vračajo v ta milostni kraj.

Imela sem svoj osebni namen romanja – Gospodu izročiti vse svoje notranje rane, ki so mi jih v življenju prizadeli drugi ali so nastale z mojimi grehi. To sem počela na vzponu na Crnico, kjer sem pri Marijinem kipu začutila neizmerno olajšanje in sem dobesedno videla, da me ona čuva v svojem naročju. Hvala, Marija, za tvojo materinsko ljubezen.

Tudi postaje križevega pota na poti na Križevec so bile točke, kjer sem premišljevala o svojem življenju, odnosih in ljudeh. Čeprav nas je bilo tam ogromno, sem se počutila tako, da sva na tej poti samo jaz in Jezus, da mu vsak trenutek izročam vse svoje nezdravljene rane in On zdravi moje srce in dušo kot najboljši terapevt na svetu. Solze so oblivale moj obraz, še posebej pri kamnitem križu, kjer sem še enkrat vso življenje izročila Jezusu. V spominu mi ostaja tudi jasa v neposredni bližini, tam sem bila prvič. Zagledala sem zeleno trato in čudovito srce, sestavljeno in snežno belih kamnov. Tam se je naša skupina povezala v krog in med molitvijo za ozdravljenje sem čutila, da s solzami, ki so lile po licih, Jezus zdravi mene in moje srce. To so bile tudi zadnje solze na tem romanju.

Zelo me je nagovorilo poučevanje patra Marinka Šakote. Poudaril je pomen sporočil Kraljice Miru. Ona nam naroča naj molimo s srcem, naj molimo za ljubezen, ki bo v naša srca prinesla mir in tako bomo v ljudeh okoli nas videli tisto dobro in pozitivno. Hvala Ti Gospod, da me ljubiš kakršna sem, da sem jaz Tvoja ljubljena hči. Hvala Ti za to čudovito darilo – za Tvojo LJUBEZEN. Po opravljeni spovedi sem kar »odletela« proti cerkvi in se zahvaljevala za vse, za dobro in slabo, za odpuščanje grehov.

Še posebej me je navdušil Goran, ki je svoje zavoženo življenje v določenem trenutku popolnoma predal Bogu, in sedaj z navdušenjem pričuje o tem, kaj Jezus dela v njegovem življenju.

Na koncu še enkrat iz srca hvala Jezusu in Mariji za vse prejete milosti in komaj čakam, da me Marija znova pokliče v Medžugorje.

Milena

Že zelo zgodaj v otroštvu mi je bilo podarjeno, da sem se v stiskah začela obračat na Marijo, ki mi je postala v mnogih trenutkih moj velik zavetnik. Zato me Medžugorje vedno znova privablja, saj se je tam predstavila kot Kraljica Miru, mir ki ga meni  vedno znova primanjkuje. Slišala sem več pričevanj, med njimi tudi take, ki se zdijo, da so se ljudje našli v popolnoma nerešljivih situacijah, vendar pri Bogu ni nič nemogoče, našli so svoje življenje, svoj mir, ljubezen, Božji dotik... In ko nas je g. kaplan ob vznožju Križevca spomnil, kako naj ob vsaki postaji križevega pota predajamo Jezusu svoje skrbi, rane...sem tudi jaz to poskušala in se spomnila veliko situacij iz svojega življenja, jih blagoslavljala in predajala njemu, ki je vreden zaupanja. Kljub joku, ki me je spremljal celotno pot, sem na vrh hriba prispela neverjetno mirna, kar je še dodatno prispevala molitev na samem vrhu. Hvala Mariji za Medžugorje, Fatimo, Lurd…

Otilija

Celotno romanje je bilo en velik Božji dotik in se je kar težko osredotočiti  na posamezna dogajanja.  Vsako je bilo po svoje posebno, zanimivo, navdahnjeno. Posebej še, ker je toliko romarjev istočasno čutilo podobno in tako vzpostavilo enotno občestvo. Sam pa bi izpostavil češčenje Najsvetejšega dva večera v cerkvi, kjer se je dobesedno čutila prisotnost  in pravzaprav fizični dotik Jezusa in Marije in se je širilo olajšanje, pomirjenost in kar vznesenost. Tudi obisk Crnice ima zame poseben pomen. Tudi  tam se ob Marijinem kipu pojavlja  velika pomirjenost in  zagotovilo, da bo vse v redu. Premišljevanje ob samem vzponu k Mariji  me je navedlo na to, kaj Bog želi od mene in od vseh nas: da smo do vseh usmiljeni, dobrohotni, ponižni, krotki in potrpežljivi. Vzpon na Križevec je prav tako vreden  posebne pozornosti. Podoživljanje Križevega pota in premišljevanja  so nas ponesla v preteklost in nam na poseben način omogočila poistovetenje. Posamezna pričevanja v Majčinem selu in Rumeni dvorani so  pustila globok pečat. Posebej še Goranovo, ki kaže vso veličino Božjega delovanja in nas še bolj utrjuje v prepričanju, da je vse mogoče, da je Božji dotik mogoč vsak trenutek, le odpreti se je treba in ga povabiti. Na koncu lahko dodam samo še to, da se že veselim naslednjega obiska Medžugorja.

Darko

Sama sem imela za romanje svoj namen, željo, predvsem pa prošnjo, da se na tem milostnem kraju zacelijo moje rane – notranje rane. Nastale v času mojega življenja od spočetja do današnjega dne. K temu me je spodbudil naš g. kaplan Damjan Mlinarič. Njemu sem dolžna tudi veliko zahvalo za vse molitve zame, ko sem padala in me je po vsakem padcu s pomočjo Jezusa vedno dvignil, da sem zmogla iti dalje in vedno znova reči svoj »DA« našemu Gospodu.

Medžugorje je zame kraj, kamor me vedno znova kliče Gospa in mi govori: PRIDI, MOLI, UČI SE IN PREMIŠLJUJ. Vsako njeno sporočilo me vedno znova nagovori in prevzame. Nepopisno veselje in neko, z besedami ne znam opisati, veselo pričakovanje se je naselilo v moje srce že ob vstopu na avtobus. Enako sem videla vse romarje na avtobusu. Kljub nalogam, ki sem jih opravljala tekom romanja, veselje in pričakovanje ni minilo, nasprotno – še stopnjevalo se je.

Prvi dan se ni zgodilo nič pretresljivega. Drugi dan smo šli na Crnico in tam se je počasi začelo. Z lahkoto sem zmogla pot do Marijinega kipa. V tihoto in premišljevanju sem Marijo iz srca prosila, naj bo moja mama, naj skrbi zame, naj me varuje v vseh trenutkih življenja. Izročila sem se ji VSA. Še nikoli tako. Doživela sem globok mir in spokojnost.

Tretji dan – križev pot na Križevec. Na vsaki postaji posebej sem vse rane, vse kaj je še v mojem življenju narobe, izročala, polagala in odlagala od postaje do postaje. Vedno lažja je bila pot do križa na vrhu. Od trenutka do trenutka so me še oblivale solze. Ko sem končno lahko pokleknila pri križu na vrhu, sem še poslednjič vse predala Križanemu. Rekla sem mu: »Jezus, oprosti, da nisem to, kar ti želiš od mene. Oprosti, oprosti, moj Gospod.« To so bile besede, ki sem jih lahko tisti trenutek ponavljala. Preplavil me je globoki mir.

Potem smo z g. kaplanom na njegovo pobudo šli na jaso nedaleč vstran od križa. Stopili smo v krog, se povezali in kaplan je začel moliti za naše ozdravljenje. Molitev je bila globoka in močna. Ne samo meni, tudi drugim so tekle solze. Prepustila sem se molitvi in molitev se je preselila v prsni koš, naravnost v srce. Kakšno olajšanje. Hvala Ti Gospod, hvala ti mati Marija za dar odpuščanja, za vso vajino ljubezen, ki jo čutim še sedaj. Verjamem, da so solze, ki so izvirale iz notranjih ran izginile za vedno in da so moje rane zaceljene.

Marija

Več fotografij si lahko pogledate v fotogaleriji.