Na topel in sončen sobotni dan 13. junija 2015 smo se sedanji in nekdanji člani župnijskega sveta ter ostali farani pod duhovnim vodstvom upokojenega nadškofa, g. Franca Krambergerja ter v spremstvu dekana, g. Martina Bezgovška in stalnega diakona g. Janeza Kurnika, podali na župnijsko romanje v Prlekijo.

Prva postaja romanja ja bila župnijska cerkev Svetega Jakoba v Ormožu, kjer smo v darovani sveti maši v svojih srcih Gospodu izročili začeti dan, naše romanje, župnijo, duhovnike, farane, svoje domače in drage, člane župnjiskega sveta,.. ter se zahvalili za minulo in priporočili v blagoslov pri prihodnjem delu.

Po maši nam je tamkašnji župnik, g. Drago Avsenak predstavil zgodovino in bogastvo cerkve ter križniški red, o katerem sem sama malo vedela, ob tem pa spoznala, da je v preteklosti tudi v slovenskih krajih imel pomembno vlogo. Križniki so nemški viteški red, katerega nastanek sega v 12. in 13. stoletje, njegovi rosni začetki pa v leto 1118, ko so nemški vitezi v Jeruzalemu za romarje iz takratnih nemških dežel, ki so obiskovali Božji grob in druge svete kraje, osnovali svoja zatočišča za uboge, bolne in onemogle. Skozi stoletja so nato križniki tudi v naših krajih pustili neizbrisno sled. Ta sled še danes razkriva globoko duhovnost križnikov, ki jo prežema dejavna ljubezen do Boga. Pravi križnik namreč ne išče sebe, svoje časti in svojih interesov, temveč odpira svoje srce Bogu in bližnjim. Župnija Ormož je križniška župnija, cerkev Svetega Jaboba je prvič omenjena leta 1271, sprva je bila podružnica župnije Velika Nedelja, v 15. stoletju pa je postala samostojna župnija. Takrat so vodstvo župnije prevzeli redovniki križniškega reda, ki jo s pomočjo škofijskih duhovnikov vodijo še danes.

Cerkev Svetega Jakoba je bila zgrajena v gotskem slogu, o čemer pričata prizbiterij in stranska kapela. Bogata je stvari, ki človeka, ki se za trenutek ustavi in umolkne, nagovarjajo. V prezbiteriju iz stropa viseči velik križ Križanega Gospoda, ki govori o neskončni ljubezni in našem odrešenju, v oknu v prezbiteriju podoba apostola Svetega Jakoba, ki vabi k zvestobi v hoji za Gospodom in varuje romarje, freske iz 14. stoletja in prižnica iz obdobja baroka, ki govorita o ustvarjalnosti in ljubezni takratnega človeka, poslikava na steni, ki obsega 48 prizorov iz Stare in Nove zaveza - Sveto pismo za preprostega, naukega človeka tedanjega časa, ki ni znal brati in kip sedeče Marije z Detetom v naročju, ob pogledu na katerega človek ve, da je stvaritev mojstra, ki je naredil relief ptujskogorske Matere Božje, zavetnice s plaščem.  

Potem, ko smo se okrepčali s pijačo in jutranjo kavo, je sledil ogled pokrajinskega muzeja in gradu Ormož.

Pot smo nadaljevali proti Jeruzalemu in uživali v čudovitih razgledih jeruzalemsko-ormoških goric. Ustavili smo se v zidanici Malek, kjer so nam prijazni gostitelji v stari »velbani kleti« predstavili zgodovino več kot 300 let stare zidanice, ki je služila predelavi grozdja, vinske kleti in kapelice iz časa baroka, nam povedali o pridelavi vin in nas popeljali v svet okušanja odličnih vin.

Tako ohlajeni in okrepljeni smo nadaljevali pot v Jeruzalem.

V Jeruzalemu smo se ustavili v cerkvi Žalostne Matere Božje, ki je bila zgrajena v 17. stoletju kot plod zaobljube zakoncev in upravljalcev gornjeradgonskega gradu, ki sta pri Žalostni Materi Božji v Jeruzalemu zaprisegla, da če bo kuga nehala moriti in jo bosta preživela, bosta v našem Jeruzalemu dala zgraditi cerkev. Obljubo sta izpolnila. Na mestu, kjer je glavni oltar, je nekoč stal molitveni stolp za mnoge priprošnje tako križarjev, kot romarjev, ki so hodili v Sveto deželo, bodisi osvobajat, bodisi obiskovat Božji grob. Danes je na glavnem oltarju Podoba Žalostne Mater Božje, ki je kopija originala, ki so ga v 13. stoleju prinesli iz Jeruzalema, vendar so ga v času gradnje cerkve ukradli. Slika ima tri obraze - Marijinega in Kristusovega opazimo takoj, tretji se skriva v Marijini ruti, na njenem desnem ramenu. Ti trije obrazi ponazarjajo: obraz v ruti – naše rojstvo; Marijin – naše življenje; Kristusov – našo smrt. Tudi ta kraj so s svojim vplivom zaznamovali križniki. Potem, ko nam je naša romarka Milena predstavila zgodovino in znamenitosit cerkvice, smo skupaj molili in zapeli Mariji v čast.

Pot smo nadaljevali do Gostilne Brenholc, kjer je sledilo okusno kosilo, sladica in kava, tako da smo si dodobra okrepčali telo ter za krajši čas posedeli pod obrajdami in uživali v klepetu in pogledu po ormoških in jeruzalemskih gričih.

Zadnji postanek je bil v prestolnici Prlekije v Ljutomeru, kjer smo se ustavili v župnijski cerkvi Svetega Janeza Krstnika, katere nastanek sega v začetek 13. stoletja. Cerkev je bila prvotno zgrajena v romanskem slogu, v svoji zgodovini doživela veliko sprememb, cekrvev so večrat dograjevali, spreminjali,.. v 16. stoletju so jo oropali Turki, stoletje kasnje Kruci, leta 1901 je zgorela, v času 1. svetovne vojne je ostala brez petih zvonov..

Sprejel nas je tamkajšnji župnik, g. Andrej Zrim, ki nas je popeljal skozi bogato zgodovino cerkve in župnije ter skozi njihovo duhovnost in delo.

Pred Najsvetejšim smo zapeli litanije ter nekaj pesmi. Na orglah nas je spremljal tamkajšnji kaplan, lanski novomašnik g. Zoran Car, za katerega je župnik ponosno povedal, da je v cerkvi obudil ljudsko petje ter uvedel petnajst minutne pevske vaje pred nedeljsko mašo.

Gospod Zrim nas je popeljal tudi do zimske kapele pastoralnega centra, kjer nam je spregovoril o simboliki in pomenu mozaika mučencev 20. stoletja, ki ga je leta 2007 s svojimi sodelavci postavil pater Marko Ivan Rupnik. Ob tem sem se spomnila zgodbe, povezanes s p. Rupnikom, ki sem jo slišala leta nazaj. Zgodbe iz časa njegovega študija v Rimu, ko je naslikal sliko, ki je na razstavi požela veliko pozitivnih kritik, izrečenih in objavljenih v medijih. Kmalu potem ga je nekaj prijateljev obiskalo v njegovi študentski sobi, kjer je imel na stojalu za slike črno pobarvano platno in se šalilo, da bi kaj takega znali naslikati tudi oni. In potem je spregovoril p. Rupnik in povedal, da je to ta slika, ki je požela številne pohvale in da je ob tem na trenutke začutil, da mu to godi. Da je začutil, da bi se lahko »prevzel« in da je sliko uničil. Gospodu daroval svojega Izaka. Zdaj p. Rupnik s svojimi sodelavci iz centra Aleti po vsem svetu ustvarja mozaike. Kako obilno je Gospod blagoslovil njegovo iskreno daritev.

Po uradnem delu je sledilo druženje. Domačini so nas prijazno in obilno pogostili.

Bogu hvala za ta dan, ki je bil obsijan s soncem in resnično blagoslovljen.

                                                                                                                                                                            (romarka)