Sv.Lenart.jpg

Misel

Bodi sam sprememba, ki si je želiš v svetu.

Mahatma Gandhi

Kažejo se lastnosti permisivne vzgoje

Otrok kriči

Za petletnega vnuka, ki se na mnogo stvari odziva s kričanjem je psihoterapevt Bogdan Žorž v odgovoru povzel: "Otroka ne bomo spremenili. Nekaj v svojem odnosu do otroka moramo spremeniti starši. Otrok se je navadil na način, s katerim očitno razmeroma učinkovito uveljavlja svojo voljo. Ne bomo mu mogli tega preprečiti. Obstaja le en način, da ga ob njegovih izbruhih ignoriramo, se na njegovo neprimerno vedenje ne odzovemo. Ko začne besneti, divjati, karkoli že, se takrat obnašajmo, kot da ga ne vidimo in ne slišimo. Nikar ga ne poskušajmo umirjati. Če naredimo tako, mu le sporočamo, da obstaja možnost uveljavitve njegove volje. Otrok bo vstrajal in se ne bo odvadil kričanja. Otrok mora izgubiti občinstvo in spoznati, da nima smisla nadaljevati s kričanjem. V času njegovega besnjenja moramo dajati vtis, da se zelo resno z ostalimi pogovarjamo o drugih rečeh. Ko se umiri, se čez čas obrnemo in se mu posvetimo ter ga prijazno spodbudimo, naj v miru pove, kaj ga moti?"

 

 Kako doseči, da otrok opravlja delovne obveznosti in izpolni, kar mu zadamo?

Bogdan odgovorja: "Preprosto ne delajte iz tega odklanjanja prevelikih dram. Drugače se bodo vzorci utrjevali. Če otrok dolžnosti ne bo opravljal, tudi ni opravičen do določenih ugodnostih. Opravljanje del v hiši in okolici, skrb za dobro vseh je nekaj samoumevnega, za kar skrbijo vsi člani družine. Na prej omenjeni način otrok slej ali prej spozna to dejstvo. Le dosledni moramo biti."

 Zametki razvajenosti

 "Že pol leta star otrok se nauči sporazumevanja z jokom. Toda to ni razvajenost. Gre za sporočanje svojih potreb. Glede spanja, o katerem konkretno sprašuje mama, je prvo, kar se moramo vprašati, če otrok resnično potrebuje spanje. Že v prvih mesecih vidimo razlike, da nekateri dojenčki potrebujejo več spanja, drugi manj. Pol letni dojenček morda ne potrebuje toliko spanja in se joče, ker sporoča, da ni utrujen. Res pa je, da se že tu začenjajo postavljati zametki poznejše razvajenosti. Osnovni opis razvajenosti je, da otroku onemogočimo, da bi si sam privzel, oblikoval vse tiste življenjske navade, ki jih mora, preko lastnih izkušenj, pridobiti za poznejši razvoj v samostojno osebnost. Srečujem veliko petindvajsetletnikov, ki so imeli zelo lepo otroštvo, starši so v vsem poskrbeli zanje, in se zdaj, ne morejo sprijazniti z realnostjo življenja. Otroku škodujemo, če ga v pretirani skrbi ščitimo pred določenimi izkušnjami v življenju. Le-to ni vedno lepo, pravično in udobno. In to morajo otroci spoznati sami. Sicer jim lahko bolj škodimo, kot koristimo."

 Piše: Nataša Ličen

Spletna stran za družine: www.iskreni.net

Piškotke uporabljamo za izboljšanje naše spletne strani. Z uporabo naše spletne strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.

EU Cookie Directive Module Information