VSEBINA

Mož, ki je svet spreminjal na bolje

Vincencij Pavelski se ni rodil kot svetnik, svetniških posebnosti ni kazal kot otrok in tudi kot mlad moški ni bil prav nič svetniški. Toda v nekem trenutku se je zazrl v svet okrog sebe in si rekel, da je s podobo, ki jo vidi, marsikaj narobe. Uporabil je svoje talente in se tako kot Marija dal Bogu na voljo. Sadovi njegovega dela skozi vincencijansko družino in njene karizme še štiristo let pozneje izboljšujejo svet, prinašajo upanje in prižigajo vero. V letošnjem maju nas opominjajo, da smo vsi misijonarji, pa naj bo v svoji družini, domači vasi ali pa v najbolj oddaljenem in pozabljenem kotičku sveta.

Šmarnično branje za odrasle se tokrat na Marijo obrača ob štiristoletnici ustanovitve Misijonske družbe – lazaristov. Izžarevanje pozitivnih lastnosti, Božje darilo, milost in podarjena dobrota, ki jo delimo naprej – vse to je pomen karizme. Sveti Vincencij Pavelski je v tem duhu iskal rešitve za številne družbene probleme in izzive svojega časa. Čeprav se je družba v stoletjih spremenila, ljudje ostajamo enaki in naše stiske podobne. O tem v luči Marijinega življenja in zgleda razmišljamo s svetim Vincencijem in karizmami vincencijanske družine.

VSEBINA

Gremo na srečanje z Marijo!

Jan, Erazem in Karla so prvi dan šmarnic po maši polni vprašanj stekli ob rob gozda, sedli, se prijeli za roke, zaprli oči, da bi se umirili, in Karla je glasno molila: »Nebeški Oče, v Jezusovem imenu te prosimo, naj pride Marija in nam razloži, česar ne razumemo. Oče naš …« Po molitvi so odprli oči. Med njimi je sedelo mlado, lepo dekle ter se jim smehljalo …

Tako vsak večer po šmarnicah Marija ob robu gozda pričaka svoje mlade prijatelje, iz katerih kar dežujejo modra vprašanja, ki jih še odrasli nemalokrat le stežka razumemo: Zakaj je Jezus odrasle možakarje imenoval otroci? Kako je Peter lahko postal Jezusov naslednik, ko pa se je silil v ospredje, bil je nasilen in je Jezusa celo zatajil? Kako lahko Marija trdi, da jemo meso njenega sina? Kdo so bili mučenci? Zakaj je sveta maša cela drama – kot zadnja večerja, Jezusovo trpljenje in vstajenje skupaj? A ni čudno, da je Jezus pri prvem čudežu naročil vodo natočiti v posode za obredno umivanje? Zakaj se splača iti k birmi? Si predstavljate, da nam Bog ne bi več dajal življenja in bi se zjutraj zbudili mrtvi?

Tako hudomušno, a nadvse globoko in zelo iskreno vsak večer ob robu gozda tečejo pogovori ob dnevnih evangeljskih odlomkih ter vsakdanjih težavah otrok. In vsake toliko se druščini pridruži še kakšen. In kakšen odide, ker mu je »brez zveze«. Kajti vera je dar, za katerega moramo biti odprti, da ga prejmemo. In potem smo v veri deležni največje ljubezni in večnega življenja.

S povabilom uvodničarja dr. Gabriela Kavčiča: »Naj bodo letošnje svetoletne šmarnice priložnost, da se vrnemo h koreninam te lepe slovenske tradicije, ki je bila od samega začetka v letu 1851 posebej posvečena prav Devici Mariji. Pojdimo z njeno pomočjo Gospodu Jezusu naproti, v mislih, besedah in dejanjih.«