Na praznik sv. Jožefa in praznik dela, v četrtek, 1. maja 2025, smo pričeli z letošnjimi šmarnicami.
Šmarnice potekajo:
- v župnijski cerkvi zvečer ob 1900,
- v Lormanju ob 1900,
- v Sp. Porčiču, pri Kolarovem križu, vsak večer, razen nedeljo, ob 1800,
- v Zamarkovi ob nedeljah ob 1900.
Pri mašah bomo brali šmarnice z naslovom Žlahtne karizme za nove čase, ki so napisane ob 400-letnici Misijonske družbe – lazaristov.
 |
VSEBINA
Mož, ki je svet spreminjal na bolje
Vincencij Pavelski se ni rodil kot svetnik, svetniških posebnosti ni kazal kot otrok in tudi kot mlad moški ni bil prav nič svetniški. Toda v nekem trenutku se je zazrl v svet okrog sebe in si rekel, da je s podobo, ki jo vidi, marsikaj narobe. Uporabil je svoje talente in se tako kot Marija dal Bogu na voljo. Sadovi njegovega dela skozi vincencijansko družino in njene karizme še štiristo let pozneje izboljšujejo svet, prinašajo upanje in prižigajo vero. V letošnjem maju nas opominjajo, da smo vsi misijonarji, pa naj bo v svoji družini, domači vasi ali pa v najbolj oddaljenem in pozabljenem kotičku sveta.
Šmarnično branje za odrasle se tokrat na Marijo obrača ob štiristoletnici ustanovitve Misijonske družbe – lazaristov. Izžarevanje pozitivnih lastnosti, Božje darilo, milost in podarjena dobrota, ki jo delimo naprej – vse to je pomen karizme. Sveti Vincencij Pavelski je v tem duhu iskal rešitve za številne družbene probleme in izzive svojega časa. Čeprav se je družba v stoletjih spremenila, ljudje ostajamo enaki in naše stiske podobne. O tem v luči Marijinega življenja in zgleda razmišljamo s svetim Vincencijem in karizmami vincencijanske družine.
|
V kolikor bo pri večernih mašah več otrok bomo brali šmarnice za otroke, ki nosijo naslov Večerni pogovori z Marijo.
 |
VSEBINA
Gremo na srečanje z Marijo!
Jan, Erazem in Karla so prvi dan šmarnic po maši polni vprašanj stekli ob rob gozda, sedli, se prijeli za roke, zaprli oči, da bi se umirili, in Karla je glasno molila: »Nebeški Oče, v Jezusovem imenu te prosimo, naj pride Marija in nam razloži, česar ne razumemo. Oče naš …« Po molitvi so odprli oči. Med njimi je sedelo mlado, lepo dekle ter se jim smehljalo …
Tako vsak večer po šmarnicah Marija ob robu gozda pričaka svoje mlade prijatelje, iz katerih kar dežujejo modra vprašanja, ki jih še odrasli nemalokrat le stežka razumemo: Zakaj je Jezus odrasle možakarje imenoval otroci? Kako je Peter lahko postal Jezusov naslednik, ko pa se je silil v ospredje, bil je nasilen in je Jezusa celo zatajil? Kako lahko Marija trdi, da jemo meso njenega sina? Kdo so bili mučenci? Zakaj je sveta maša cela drama – kot zadnja večerja, Jezusovo trpljenje in vstajenje skupaj? A ni čudno, da je Jezus pri prvem čudežu naročil vodo natočiti v posode za obredno umivanje? Zakaj se splača iti k birmi? Si predstavljate, da nam Bog ne bi več dajal življenja in bi se zjutraj zbudili mrtvi?
Tako hudomušno, a nadvse globoko in zelo iskreno vsak večer ob robu gozda tečejo pogovori ob dnevnih evangeljskih odlomkih ter vsakdanjih težavah otrok. In vsake toliko se druščini pridruži še kakšen. In kakšen odide, ker mu je »brez zveze«. Kajti vera je dar, za katerega moramo biti odprti, da ga prejmemo. In potem smo v veri deležni največje ljubezni in večnega življenja.
S povabilom uvodničarja dr. Gabriela Kavčiča: »Naj bodo letošnje svetoletne šmarnice priložnost, da se vrnemo h koreninam te lepe slovenske tradicije, ki je bila od samega začetka v letu 1851 posebej posvečena prav Devici Mariji. Pojdimo z njeno pomočjo Gospodu Jezusu naproti, v mislih, besedah in dejanjih.«
|

Mesec maj nekateri imenujejo kar najlepši v letu, kar je povezano s prebujanjem narave, z zmago življenja nad smrtjo zime.
Mesec majnik je poleg septembra tudi mesec porok, saj se takrat poroči največ parov. Dnevi so toplejši in v gozdu zacvetijo šmarnice. Maj pa je tudi Marijin mesec, saj je Nebeški kraljici ta mesec posebej posvečen.
Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum).
Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli. Ime pobožnosti tako izvira iz imena cvetic, ki maja najlepše cvetijo in so jih prinašali k Mariji, po nekaterih virih pa bi lahko bilo povezano tudi z Marijinima praznikoma, ki so ju ponekod imenovali tudi veliki in mali šmaren.
Prve šmarnice so imeli v ljubljanskem semenišču leta 1851, leta 1855 pa je s knjigo Janeza Volčiča: „Šmarnice Mariji naši Materi darovane“ dobila tudi izvirno ime po cvetlici.